Zgodbe muzejskih predmetov: Vrtalka za zobe

Jutri je 27. april, ki ga obeležujemo kot dan upora proti okupatorju. V Gorenjskem muzeju hranimo precej predmetov in dokumentov, ki govorijo o takratnih težkih časih. Pred leti smo pripravili t. i. Muzejsko vitrino, ki je bila posvečena zobozdravstveni službi v času narodnoosvobodilne vojne. Sami veste, kako se počutimo, če nas boli zob. Če pomislimo, da smo na vsakem koraku v strahu za svoje življenje, pa še zob nas boli, bomo storili vse, da ta bolečina mine čim prej. In v vojnem času so se ljudje znašli.

Zobozdravstvena služba v partizanskih enotah se je začela razvijati precej kasneje kot sanitetna služba. Prvi partizanski zdravnik na Gorenjskem je za kratek čas deloval že julija 1941, stalna sanitetna oskrba pa od leta 1942 dalje. S porastom partizanske vojske se je kmalu pokazalo, da brez zobozdravstvene službe ne gre. Prva zobozdravstvena ekipa je začela z delom 14. februarja 1944 v Kamniško zasavskem odredu. Zobozdravstvene ekipe so bile tudi v XXXI. diviziji, Jeseniško-bohinjskem odredu, Kokrškem odredu, Škofjeloškem odredu.

Predmeti, ki so opravljali funkcijo zobozdravstvenih instrumentov, pričajo o iznajdljivosti človeka, kako se je prilagodil danim okoliščinam, zato da je lahko olajšal trpljenje soborca. Pomislite! Ročna vrtalka za vrtanje zob je bila pritrjena na puškino cev. Bila je lahka za prenašanje, vendar med borci so krožile grenke šale na račun le-te in tudi bali so se je iz preprostega razloga. Vrteti jo je bilo treba na roke, z vrtenjem poganjati sveder, s čimer je imel 35 obratov na minuto. Takšno ročno vrtalko hranimo v Gorenjskem muzeju, ravno tako tudi tisto, ki so jo pritrdili na kolo šivalnega stroja, če je v kakšni vasi šivalni stroj bil. Nožna vrtalka je bila dokaj nepraktična za prenašanje, ker je tehtala več kot 25 kilogramov. Današnji zobni vrtalni stroji imajo 300 tisoč obratov na minuto. V muzeju hranimo tudi različne klešče za puljenje zob, ki jih je uporabljal kranjski zdravnik dr. Božidar Fajdiga.

Spomini govorijo o etični vrednoti pomoči, ko so akterji tvegali življenja zato, da so drugim pomagali. Gospa Albina Mežek Mrak z Jesenic, zobna asistentka, s partizanskim imenom Darinka, ki je s sestro Sonjo leta 1944 odšla v partizane, nam je zaupala: "Največkrat sva šli v Rovte, po domovih; tja, kjer so podpirali partizane. Borci so prihajali skrivoma, da bi jim lahko popravili ali pa izpulili zobe. Kurir naju je obveščal na domu, kam in kdaj naj prideva. Velikokrat se je zgodilo, da sva pulili kar sredi gozda. Dolga leta po vojni me je na Jesenicah ustavil možakar, da bi se mi zahvalil za pomoč. Ja, na Mežakli, na nekam štoru sem mu izpulila boleč zob."