"K smo bli mi mlad"...

... ali kako je bilo več kot pol stoletja nazaj.

Namesto današnjega igranja bolezni in ponarejanja opravičil si preprosto odšel v pšenico in s prijatelji počakal na konec šole.

Koliko časa bom spet v prometnem zastoju? Kaj naj oblečem? Te hlače sem imela že včeraj. A boš ti pogrel pico v mikrovalovki? Teh vprašanj si včasih ne bi zastavljali, ker bi te samo neumno gledali. Delo na kmetiji je bilo jasno razdeljeno. Moški je bil ata, mož, delavec in gospodar kmetije (vse v eni osebi), danes pa odlično opravlja vlogo sina. Mama (naša) je bila zadolžena predvsem za delo v kuhinji, skrbela je za ognjišče, pripravo zajtrka, kosila in večerje. Poleg tega je pomagala tudi na njivi in je prinesla fruštk koscem, ki so začeli s košnjo že okoli dveh ponoči. Danes pa je to videti tako, da gre mami v službo, kamor se je naselila velika živina, upa, da bo kdo od otrok kaj skuhal ali vsaj pogrel, na paši pa so popoldan samo še možgani. Otroci so okoli šestega leta že pasli živino, navadno, še preden so začeli guliti šolske klopi, pomagali so pri delih na polju in skrbeli za mlajše brate in sestre. Moderni otroci so zaščitena vrsta, ki v šolah rada preživi svoj čas kar do 30. leta, njihove konje pa so zamenjali konjički, če ne jekleni pa v obliki športa, računalnika in nepogrešljive televizije. Dela je bilo včasih vedno dosti, in če si je kmetija lahko privoščila, so pomagali tudi hlapci in dekle. Hlapci so večinoma delali v štali in na polju ter spali v hlevu, dekla je, če je bila dovolj močna, hranila prašiče, molzla krave in kosila mah za steljo. Dekla je ponavadi spala v hiši in služila, dokler se ni omožila.

Le v nedeljo zahmašna obleka

V prejšnjem stoletju je bila izbira obleke zelo preprosta; vsak dan si nosil isto, razen v nedeljo, ko si si nadel zahmašno opravo. Obleke je šivala šivilja, ki je prišla v šterno, kar pomeni, da je prišla na dom in ostala toliko časa, dokler ni sešila oblek za vso družino. Otroci so ponavadi nosili obleke, ki so jih dobili od starejših bratov in sester ali pa so bila oblačila narejena iz drugih oblek, recimo starih kril. Več ali manj so hodili bosi. Ženske so imele lažjo jutranjo dilemo »kaj obleči«, saj so izbirale samo med kiklami, danes si belimo lase še z izbiro hlač in z lovom na primerne barvno/materialno/trendovsko/stilsko/primerne letnemu času/udobne ali s peto/ne pregrešno drage čevlje.

Jedilnik je bil sestavljen predvsem iz zelja (nekateri bi rekli, da jim je ''zelje gledalo iz ušes''), godle in močnika. Vsak dan so seveda jedli kruh, ki ga je gospodinja pekla enkrat na teden. Moko so mleli v vaškem mlinu, na Suhi sta bila Valjavčev in Fikov mlin na koncu vasi (kasneje je bil tudi mini elektrarna). Jedi so bile pripravljene iz domačih pridelkov, saj so kupovali le najnujnejše: sol, sladkor, olje in kis. V Belci so lovili ribe, saj je bilo včasih vedno dovolj vode in življenja v njej, tako da so ribe lahko lovili kar na roke. Meso je bilo na mizi le ob nedeljah, ponavadi je bilo to suho meso v ješprenju. Ker ni bilo hladilnikov, so meso sušili, da so ga lahko hranili dalj časa. Za praznike je bil še kakšen priboljšek v obliki potice (za božič) ali krofov, cvrtih v masti (za pusta). Torej, včasih so jedli, da so lahko živeli, danes pa živimo, zato da jemo! V preobilju hrane in ponudbe se poslužujemo tisočerih diet in namesto ob domačih opravilih kvihtamo v fitnesih. Današnja gonja proti maščobam je bila včasih nerazumljiva …

Spoznala sva se na pogrebu …

… midva pa na internetu

Resda ni bilo lokalov in klubov, kamor bi se zvečer lahko zapeljali, vendar so se znali zabavati. Vsako opravilo je bilo tudi povod za druženje. Zbrali so se, ko je bilo treba kositi, drug drugemu so pomagali na polju, pleti, okopavati poljščine in žeti žito, septembra so ličkali koruzo, pozimi kidali sneg. Ta druženja so bila čisto priložnostna, kdor je videl, da se kje kaj dogaja ali dela, je prišel in pomagal. Najboljša priložnost za druženje je bila vsakoletna veselica, pa nedelje, ko so obiskovali mašo (in nestrpno pričakovali mlade vernice), celo pogrebi so prišli v poštev za ogled potencialnih ljubezni, saj se je ponavadi zbrala vsa vas. Spoznavanje partnerjev je danes precej drugačno in zahtevno opravilo, nekateri samo vtipkajo želene kvalitete in pustijo, da drugo opravi internet, ostali pa zaman čakajo na povabilo na ples! Hodili so tudi na izlete z vozom ali kolesom na Brezje, Bled in Šmarno goro. Že pred drugo svetovno vojno so na vaškem podu uprizarjali igre, na Suhi so imeli tudi vaško knjižnico.

Zadnjo nedeljo v avgustu je na Suhi semenj in včasih je bilo v navadi, da je mladina na predvečer marsikaj ušpičila, tako so recimo razstavili voz in ga prenesli na streho, kjer so ga znova sestavili, drugič so cevi, ki so bile pripravljene za vodovod, sestavili v dolgo kolono od Suhe do Predoselj, premikali in skrivali so rože in druge predmete in orodja, ki so bila na kmečkem podu. Za pusta so se oblekli v stare in ponošene obleke, jih narobe oblekli, izdelali masko iz papirja in moke ter hodili po vasi od hiše do hiše in mogoče dobili preščco.

Domovi so bili brez električne napeljave in sodobnega vodovoda, kurili so samo v glavnem prostoru – hiši, vseh štiri do 15 otrok je spalo v eni sobi, osnovna bivalna oprema je na začetku obsegala nevestino doto: dva kostna, postelji in komodo, pa vendar so imeli vsega dovolj … kot sta za Belco povedala Tončka in Štefan s Suhe.