Tokrat išče drugo občinstvo

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / ponedeljek, 19. marec 2012 / 06:00

V četrtek so v Prešernovem gledališču premierno uprizorili Tri sestre, dramo ruskega dramatika Antona Pavloviča Čehova. Nekaj dni pred njo sva se pogovarjala s hrvaškim režiserjem Oliverjem Frljićem, ki se je v zadnjih letih z izjemnim uspehom predstavil s številnimi režijami v repertoarnih gledališčih in projektnih skupinah v državah na področju bivše Jugoslavije.

Režirate eno najbolj izvajanih svetovnih gledaliških klasik Tri sestre A. P. Čehova in za začetek postavljam tudi klasično vprašanje: Kako se počutite v Kranju in v sredini igralskega ansambla Prešernovega gledališča?

»V Kranju je super, ker ni hrupa in gneče. Teh sem sicer vajen, a kljub temu, tu poleg tega, da delam, tudi na neki način počivam. Všeč mi je ritem mesta, čeprav domačini pravijo, da je preveč mirno … Meni pa ta čas ustreza prav to, saj sem imel zelo naporno preteklo sezono, v kateri sem režiral kar sedem predstav. V Prešernovem gledališču sem bil sicer prvič lani na Tednu slovenske drame, ko sem gostoval s predstavo SMG Preklet naj bo izdajalec svoje domovine!, kot režiser pa tu delam prvič. Gledališki ansambel je odličen, igralci delavni in zanesljivi ter hkrati na neki način »operirani« od igralske nečimrnosti, kar je v tem poslu prava redkost. Po mestu se žal nimam časa preveč sprehajati, saj imam po dve vaji na dan, sam pa delam tudi med vajami. Za konec tedna pa sem se dvakrat povzpel na Šmarjetno goro, kjer sem se naužil čistega zraka, z vrha pa je tudi čudovit pogled na mesto.«

V zadnjih letih ste svoj renome zgradili predvsem z režijami avtorskih besedil s sodobno tematiko, kaj vas je tokrat spodbudilo, da ste zagrizli v rusko klasiko?

»Drama Tri sestre me je že dolgo zanimala. Res je, v preteklosti sem delal v glavnem avtorske tekste, zelo redko sem delal klasične avtorje, če pa že, sem običajno močno interveniral v samo besedilo. Tokrat pa sem se želel ukvarjati s temami, ki so ta čas tudi v središču mojega intimnega zanimanja, gre za fenomen časa. V Treh sestrah me bolj zanima raven časa, kot pa zgodba sama. Ta je v drami strukturirana tako, da na sceni ustvarja nekakšno zgoščevanje časa, skozi katerega se dogaja neke vrste utripanje, ki je zame zanimivo. Je pa res, da večina ljudi, tudi igralci, Čehova kot avtorja jemljejo za svet, ki odhaja z odra zgodovine in na njegovo mesto prihaja nekaj drugega, novega.«

Od nastanka drame do danes je minilo sto in več let, danes imamo drugačne aristokracije, svet je postal globalen … Ste se v vaši postavitvi ukvarjali tudi z odnosom veliko mesto, provinca, ali so bili v ospredju človeški odnosi in značaji …

»Ukvarjal sem se z notranjo provincialnostjo, ki jo vsak od nas nosi v sebi. Besedilo govori o neki vrsti duhovne izpraznjenosti teh likov, ki se v zgodbi pojavljajo. Ne, nisem želel likov, ki jih je začrtal Čehov, na silo prenašati v sodobnost. Igralcem sem o tem, da je Čehova težko reaktualizirati, govoril že na začetku delovnega procesa.«

V predstavi, ki ste jo v pretekli sezoni režirali v Slovenskem mladinskem gledališču, so igralci na odru izpovedovali tudi svoje osebne zgodbe, šlo je za aktualizacijo razpada bivše države …

»Metodologija dela je bila tokrat povsem drugačna, zato sem tudi pristal na režijo Čehova. Bolj me je zanimalo, kako lahko igralci v povsem drugem kontekstu realizirajo Čehovov tekst, like in odnose med njimi. Če seveda ne želimo napraviti nekakšne muzejske predstave, ki ne bi nikomur nič pomenila, je lahko Čehov danes pravi izziv. Igralci so tokrat postavljeni pred težko nalogo, da besedilu vdahnejo življenje sto in nekaj let po njegovem nastanku.«

Ansambel Prešernovega gledališča je majhen, zato je tokrat v predstavo vključenih kar nekaj gostujočih igralcev … Raje delate s starejšimi že izkušenimi igralci ali mlado generacijo, ki je manj obremenjena s kakršnimikoli starimi vzorci …

»Nikoli se v tem smislu ne odločam že vnaprej. Predvsem me zanimajo igralci, ki so odprti in hočejo preiskati tako tisto, kar je v besedilu, kot svojo pozicijo igralca pri tem. Ta projekt tudi pripelje igralca do stanja, ko predstavo o tem, kakšna je njegova vloga v gledališču, postavi pod vprašaj. Sicer delam avdicije, a tu zaradi majhnega ansambla to ni bilo mogoče. Lahko rečem, da sem zelo zadovoljen z igralci, ki so na vajah šli skozi nek proces, v katerem so morali marsikaj o svoji percepciji gledališča in tem, kako danes delati Čehova, postaviti pod vprašaj. Zelo sem zadovoljen, rad delam z igralci v Sloveniji, saj tu obstaja neka vrsta discipline in odgovornosti do tega, kar delamo. Tu ni igralske samovolje, ko igralec reče, jaz se ne vidim v tej vlogi in konec. Zame je bilo delo v Kranju neke vrste praznik.«

Vas obremenjuje dejstvo, da je delati v majhnem gledališču drugače, kot recimo v Zagrebu, Ljubljani ali Beogradu?

»V tej predstavi želim komunicirati z drugo publiko, kot sem doslej, hkrati pa so Tri sestre tudi nekakšen poskus, da vzpostavim komunikacijo med menoj in gledališčem. Preko gledališča in publike namreč prihajam tudi do samega sebe. Zanima me sicer, kako bo predstavo videla publika, že zdaj pa lahko rečem, da bo to ena od predstav, za katero sem prepričan, da je to – to. To ne pomeni, da bo pri občinstvu uspešna, vem pa, da je bila to prava pot, po kateri sem ta trenutek moral iti. Proces dela je bil tokrat ključen. V njem vsi, jaz in igralci, nosimo odgovornost za predstavo kot celoto.«

Nekateri režiserji si premiero ogledajo iz dvorane, drugi so v zaodrju, tretjih na premieri sploh ni, kje boste na premieri vi?

»Na vsak način bom med gledalci, saj me premiera vsekakor zanima. Ko sem na svojih začetkih delal manj in sem imel več časa, sem v Zagrebu gledal vse ponovitve predstav, ki sem jih režiral, Gospodično Rice sem gledal še prvih 25 ponovitev. Predstava namreč nikoli ni končana. Vedno se da še kaj spremeniti, a ne v smislu velikih prerežiranj, ampak predvsem v smislu izkušenj, ki jih imamo, ko se predstava igra.«

Na kateri oder vas vodi pot iz kranjskega gledališča?

»Odhajam v Beograd, kjer bom v Ateljeju 212 režiral predstavo o srbskem premieru Zoranu Đinđiču. Prihodnje leto bo namreč minilo deset let od atentata nanj. Z njegovim umorom je bil v Srbiji prekinjen proces demokratizacije, ki se je takrat začel. Njegovi politični nasprotniki niso našli drugega načina, da se pomerijo z njim, pa so se odločili za najbolj radikalno možnost, atentat. Ta je še danes nevralgična točka te družbe, saj je indirektna odgovornost za to dejanje v Srbiji zelo široka in sega tako rekoč v vse pore družbe. Prava tema za Srbijo in tudi srbsko gledališče.«