Izjemna balerina zadnjič na odru

Nena Vrhovec Stevens iz Pirnič je ob zaključku profesionalne umetniške baletne kariere prejela posebno strokovno nagrado. Po osemindvajsetih letih plesa se je poslovila z odrskih desk, še naprej pa ostaja v baletu.

V dvorani Slovenskega narodnega gledališča Maribor so v začetku februarja podelili najprestižnejše strokovne nagrade za področje baletne umetnosti v Sloveniji. Strokovna komisija za nagrade in priznanja Društva baletnih umetnikov Slovenije je posebno strokovno nagrado podelila Neni Vrhovec Stevens iz Pirnič, in sicer ob zaključku njene izjemne profesionalne umetniške baletne kariere v Slovenskem narodnem gledališču Opera in balet Ljubljana. »Ta nagrada je bila tudi zame presenečenje. Veliko mi pomeni, tako kot tudi odzivi po njej,« je bila vesela po novem upokojena balerina Nena Vrhovec Stevens.

Kot so zapisali v obrazložitvi, je Nena Vrhovec Stevens ena od zadnjih balerin, če ne prav zadnja, ki je svoj plesno-baletni opus lahko živela in doživela bogato, celovito in umetniško zaokroženo do zaključka. Prehodila je dolgo, pestro in raznoliko pot umetnice od fantička s klobučkom v predstavi Vrag na vasi prek najrazličnejših klasičnih vlog do serije izrazitih izjemno močnih karakternih nosilnih likov. Bogastvo zakladnice njene ustvarjalnosti je razkril televizijski portret, ki je bil o njej oblikovan leta 2004. Baletno pot je začela pri sedmih letih, s štirinajstimi je že honorarno delala v SNG Opera in balet Ljubljana, s šestnajstimi se je zaposlila, pri devetnajstih se je predstavila v prvi solo vlogi. »To je bila vloga Julije v baletu Romeo in Julija, za katero sem dobila Prešernovo nagrado, tako kot tudi za vlogo Bele košute. Spomini na Julijo so zelo lepi. Imela sem soplesalca s Hrvaškega, ki je bil starejši od mene. Veliko sem se naučila,« je obujala spomine na začetke svoje profesionalne kariere, v kateri izpostavlja še vlogo Ane Karenine, ki jo je odplesala leto po rojstvu prvega sina, in naziv prvakinje SNG Opere in baleta Ljubljana. Dobila ga je pri sedemindvajsetih letih. »Sodim v generacijo plesalk, ki je imela možnost sodelovanja s številnimi različnimi koreografi in pedagogi, česar je na žalost danes bolj malo. Veliko smo snemali, narejen je moj televizijski portret, vprašanje, če bo še kdaj kakšen. Na vse to sem zelo ponosna. Za mano je osemindvajset let plesa, v katerih sem odplesala prek trideset nosilnih vlog. Na leto smo imeli dve do tri premiere, kar je za balet kar veliko,« še pravi. Poslovila se je 30. decembra lani, tako kot si je želela: na odru v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma z baletno predstavo Silfida.

Njene baletne poti pa z upokojitvijo še ni konec. »Ostajam v baletu. Imam ga izredno rada. Še naprej bom poučevala v Baletni šoli Stevens, ki jo vodiva skupaj z možem. Lani je praznovala deset let delovanja, deluje pa na dveh lokacijah, v Pirničah in v Naklem. Vsako popoldne baletno znanje prenašam na mlajše generacije,« je dejala Vrhovec Stevensova. Da upajo, da bo s svojim bogastvom znanja in izkušenj tudi v bodoče prispevala k slovenski baletni umetnosti in pomagala pri razvoju in izobraževanju bodočih baletnih plesalcev, so zapisali tudi v Društvu baletnih umetnikov Slovenije.