Ko ne moremo vračati ljubezni

Besedilo: Mag. Silvana Gasar
sobota, 21. julij 2007 / 06:00

Vroče poletje s seboj prinaša tudi razgrete strasti in vroče ljubezni. Vse skupaj se zna grdo zaplesti, če se v vas zaljubi nekdo, ki mu ne vračate čustev, in vas, tudi, potem ko ga zavrnete, še naprej vztrajno oblega ter sanjari o skupni prihodnosti. Morda niste bili dovolj jasni in ni pravilno razbral signalov zavračanja, ampak lahko bi se vprašali, zakaj nikakor noče razumeti tega, kar mu vztrajno nakazujete. S takšnim ravnanjem zaljubljenec samo podaljšuje svoje muke in dobesedno prosi za nove zavrnitve. Upravičeno se lahko vprašamo, če v tem morda ne uživa na nek mazohističen način.

Situacija je neprijetna zlasti za »tarčo« zaljubljenosti. Z ljudmi, ki so zaljubljeni v nas, kar ne zmoremo biti neprijazni, nočemo jih prizadeti in počutimo se nekako krive, ker jim čustev ne vračamo, kar včasih pridno izkoriščajo. Zlasti ženske iz usmiljenja do »nesrečnika« rade naredijo naslednjo napako: do njega so še posebej obzirne in prijazne, kar si ta razlaga kot vračanje čustev. Seveda dobi še več zaleta, zato se ženska prej ko slej znajde pred tem, da bo »nesrečniku« treba povedati resnico – da ljubi drugega ali pa, še bolj kruto, da do njega na žalost ne čuti niti kančka privlačnosti, da si ne more niti predstavljati, da bi bila lahko kaj več kot samo prijatelja. Huh, kako neprijetno! Kakorkoli že obračate besede, se tega ne da povedati na lep način. Če boste samo malo preveč obzirne, vam zaljubljenec ne bo hotel verjeti in bo vztrajal pri prepričanju, da ste zaljubljeni vanj, le da tega nočete priznati. Morda se bo za kratek čas »potegnil nazaj«, potem pa spet nadaljeval z osvajanji. Stopnjevano osvajanje in različni čustveni pritiski, vas bodo postopno pripravili do resnično ostre in grobe zavrnitve, ki vas bo sicer rešila nezaželenega osvajanja, ne pa tudi težav. Taki zaljubljenci trdijo, da na svojih čustva nimajo vpliva, od vas pa pričakujejo točno to. Po njihovi logiki se s časom preprosto morate zaljubiti vanje, ker so do vas tako zelo dobri, prijazni in uslužni. Če se nočete, potem ste grdi, pokvarjeni, zlobni in krivi. Ne razumejo, da jim čustev ne morete vračati. Njihov vidik je, da ste se z njimi samo poigravali, jih dolgo in kruto vlekli za nos. Občutijo užaljenost, prizadetost in jezo, od tu pa ni več daleč do sovraštva in maščevanja. Lahko torej računate, da vas bo s strani zavrnjenega »snubca« zadela vsaj kaka mala neprijetnost, če ne še kaj hujšega.

Še bolj neprijetno je, če se v vas zaljubi star prijatelj. Domislica, »da so se zaljubili v starega prijatelja«, se ljudem ponavadi porodi tedaj, ko se znajdejo v neki hujši osebni krizi (kriza srednjih let, osamljenost, življenjska praznina, ločitev, težka bolezen, izguba staršev ipd), katere rešitev vidijo v tem, da se ustalijo, si najdejo partnerja, se poročijo ipd. Prijatelj v krizi se vam smili; ne želite ga še dodatno prizadeti, prav tako pa ga tudi nočete izgubiti. Znajdete se v pasti. Če ga zavrnete, se boste počutili krive, prijateljstvo pa boste »postavili na kocko«. Po drugi strani pa veste, da mu čustev ne morete vračati. Kako lahko zares pomagate njemu in sebi? Samo zato, ker je nekdo vaš prijatelj, ima hude težave in se vam smili, še niste dolžni privoliti v partnersko zvezo z njim. Partnerska zveza iz usmiljenja, je vnaprej obsojena na propad, zato jo morate nujno zavrniti. Tudi z obzirnim usmiljenjem mu ne boste prav nič pomagali. Če boste poskušali ohraniti prijateljstvo, potem morate postaviti jasna in točna pravila, od prijatelja pa zahtevati, da se jih dosledno drži. Če tega noče ali pa na vas vrši celo čustven pritisk (npr. igra na usmiljenje, krivdo), potem bi se morali vprašati, ali je s tako osebo sploh smiselno biti prijatelj. Njegovo ravnanje je namreč nemoralno. Če nekdo ne zmore sprejeti dejstva, da sta lahko največ prijatelja, potem morate prekiniti stike z njim. Vedite, da boste s tem zanj naredili več dobrega, kot če bi vztrajali v njegovi bližini in mu skušali pomagati. Vsak od nas je odgovoren za svoja lastna čustva. Če vaš prijatelj želi vztrajati in se mučiti v brezupni zaljubljenosti, to ni vaša odgovornost, še manj krivda. Je pač nagnjen k mazohizmu. Za konec pa še to: taka zaljubljenost je ponavadi namišljena.