Kakšen vikend

Moral bi najprej spustiti žvižg zmagoslavja, samo ne vem, ali bi ga slišali med branjem.

Najprej me je v petek klical prijatelj z Bleda in mi sporočil, da pije pivo s prijateljem, čigar hči je pravkar postala svetovna mladinska prvakinja v smučarskih tekih. Bil sem v službi in se jima nisem mogel pridružiti, ampak mi je vseeno srce tako od veselja poskočilo, kot bi se to zgodilo na primer moji hčeri. Punco poznam, Razinger se piše in je doma s Kupljenika, če veste, kje je ta vasica. Tam še nisem bil, ko pa na cesti med Bledom in Bohinjem vidim tablo, ki kaže na Kupljenik, sem se vedno vprašal, kdo lahko živi tam nekje zgoraj, kjer se mi je zdelo, da je vse od boga pozabljeno. Odkar sem pa Razingerjevo spoznal in se z njo pogovarjal v imenu našega Športnega glasa, na tisto tablo gledam z veliko večjim spoštovanjem. Lepo je imeti hčer - najboljšo na svetu.

Potem sem se zvečer usedel pred monitor in tako kot je že v navadi, pogledal na socialno omrežje, kaj je novega po svetu, mi je pred oči skočil stavek, ki ga je napisal znanec in nam vsem sporočil, da je njegov sin postal svetovni prvak v smučarskih skokih. Dežman se piše in z njegovim očetom smo ga včasih kar lepo poganjali … V naravi, sram bodi tistega, ki je pomislil na pot od šanka do šanka. Seveda sem mu čestital in bil še drugič v enem dnevu ponosen, da poznam dva nova svetovna prvaka, in to v takih športih, ki jih globoko spoštujem. Smučarski tek imam rad že od malih nog tako kot skoke, ki sem jih vzljubil tudi zaradi uganke: »Kaj je to? Brke ima in po luftu leta?« Jasno, da Bogdan Norčič. Dežman je zrasel v kolesarski družini, to lahko zatrdim, in ravno njegov ded me je peljal na prvo kolesarsko tekmo v Novo mesto. Njegov drugi ded pa je imel dolga leta specialko, katero sem mu strašansko želel ukrasti, saj je ni dal niti, da bi se z njo peljal en krog. Oranžna Olympia, vredna spomina do smrti. Oče je na Facebook napisal, da je verjetno najponosnejši oče na svetu ta hip. Le kateri ne bi bil. Potem je minila noč in rodil se je dan, ko je še nekdo postal najboljši smučar letalec na svetu! No, sem si mislil in spraševal, kaj pa je v zraku ta vikend? Kontrolorji letov z Brnika so poročali, da je zračni prostor zadnje dni čisto slovenski. Slovenci so dobili medaljo še v ekipnih poletih in Vražje Slovenke so dobile medaljo na svetovnem prvenstvu, tudi v skokih. Letečega Kranjca včasih vidim, ko teče od kranjske skakalnice proti Besnici in včasih me prehiti na besnem motorju. Kadar se peljem s kolesom mimo njegove hiše in ga vidim na vrtu, tako shujšanega in lahkega, pomislim, kako dober kolesar bi lahko bil. Ampak, čeprav vse gledam skozi kolesarsko prizmo, je v redu, da je najboljši na svetu ravno v poletih, v smučarsko skakalnem smuku, skakalni formuli ena in kaj jaz vem, kako še imenujejo smučarske polete. In Einfaltova? Druga na svetu med mladinkami v smučarskih tekih … Tik za Razingerjevo. Ne vem, kdaj smo imeli nazadnje tako bogat smučarski vikend. Kaj bodo rekli tisti, ki pravijo, da ni denarja za smučarje, ker ni rezultatov? Kaj bodo rekli tisti, ki so rekli, da se s tako malo denarja ne da delati svetovnih prvakov? Prvi in drugi so zdaj v stiski. Ampak, precej lepi stiski. Ne vem, kako je biti svetovni prvak, ne vem, kako je imeti otroka svetovnega prvaka, ampak vem, koliko truda je potrebnega, da se to doživi. In ne vem, ali se motim, če napišem, da v športnikovi karieri bolj trpijo starši in trenerji kot pa športniki sami …