Njeno veselje so krofi

Besedilo: Jasna Paladin
Kategorija: GG Plus / četrtek, 16. februar 2012 / 06:00

Ivanka Brodar že odkar pomni, z veseljem kuha in peče, od vsega najraje potice in krofe, zato bo okoli pusta pri njih doma še posebej živahno.

Ivanka Brodar, ki bo kmalu dopolnila osemdeset let, je vse svoje življenje obdana z moko, jajci in drugimi sestavinami za peko peciva. Ne, ker bi bila to njena služba, pač pa zato, ker je že v zgodnji mladosti v tem našla svoje največje veselje.

»Za pusta smo včasih doma pekli flancate, saj so si krofe lahko privoščili le največji in najbogatejši kmetje. Svoje prve krofe sem tako videla pri sosedi, ki je imela trgovino, in z največjim navdušenjem sem jo opazovala in si skušala kar najbolj zapomniti sestavine, ki jih je uporabila. Pohitela sem domov in takoj zamesila testo in tako ocvrla svoje prve krofe. Že naslednjo nedeljo so me prosili, če jih ocvrem za gasilsko veselico,« se svojih začetkov spominja v Moravčah rojena Ivanka Brodar, ki že vrsto let živi na Hudem pri Radomljah. Vse od tedaj kuha in peče tako rada, da je po svojih pecivih znana že daleč naokoli. Najraje dela krofe, priznava, in to velike, da so kar se da lepi tudi na pogled. In v teh dneh okoli pusta bo v njeni kuhinji še posebej lepo dišalo. Testo zmeša strojno in že dolgo ne več po receptu, ampak zgolj po občutku. Cvre jih skoraj vsak dan - za prijatelje, sosede, pa tudi domače, čeprav v smehu doda, da so njenih dobrot že kar malo siti. Poudarja, da se pri sestavinah za krofe ne sme varčevati in da mora v testo le tisto najboljše. Sama zato uporablja zgolj domača jajca, moko, zmleto v Kraljevem mlinu v Radomljah, maslo, pa tudi domačo marelično marmelado, ki jo je letos izdelala sama. Pozorna je tudi na to, da cvre v svežem, le dvakrat rabljenem olju.

Svojega znanja ne skriva, zato nam zaupa recept in količine sestavin. Za približno dvaindvajset krofov potrebujemo en kilogram moke, pol litra mleka, tri cela jajca, štiri rumenjake, sedem žlic sladkorja, šest dekagramov kvasa, pol decilitra ruma, sedem dekagramov masla, lupinico ene limone in pol vrečke vaniljevega sladkorja. Ker želi svoje bližnje razveseliti s svežim pecivom, se njen dan nemalokrat začne že sredi noči. Pa se tega nikdar ne naveliča? »Ah, kje pa! Če ne bi pekla, bi kar zbolela. To je moje veliko veselje in včasih krofe in potice še sanjam,« smeje razlaga, medtem ko v mrzlem dopoldnevu pripravlja malico z vročim čajem in sveže pečeno potico za prezeble smetarje, ki se ravno takrat pripeljejo mimo domače hiše.

Vrsto let je bila zaposlena v Tosami, pred leti, ko je že bila upokojena, pa je pridobila tudi certifikat o nacionalni poklicni kvalifikaciji - tudi uradno se je namreč usposobila za izdelovalko kruha, potic, peciva in testenin na tradicionalen način. S svojimi pekovskimi dobrotami že vrsto let sodeluje na razstavi Dobrote slovenskih kmetij in pohvali se lahko že z dvajsetimi zlatimi, srebrnimi in bronastimi priznanji za orehove in pehtranove potice ter krofe. Priznava, da krofe z veseljem kupi tudi v gostišču na Trojanah in sploh povsod, kjer naleti nanje, saj jo zanima, kako jih pečejo drugi.

Da so Ivankini krofi najboljši daleč naokoli, že dolgo vedo tudi pustne šeme, ki se zato na Brodarjevo kmetijo še raje hodijo pokazat. Kako tudi ne, saj jih pričaka Ivanka s polnim pladnjem sveže ocvrtih krofov.