Parfum : pivo

Punce celo pri parfumih znajo prihraniti, fantje pa tudi pri pivu. No, načinov za to je seveda več.

Da tak parfum v redni prodaji stane okoli 200 evrov, se zares ugodnega nakupa v »tovarniški prodajalni« Fragonard spominja Darja … Torej so punce prihranile več kot tri četrtine prvotne cene. Oproščeno! Pravzaprav, saj tudi fantje znamo prihraniti, namesto piva v nobel lokalu na osrednjem trgu v mestu, kjer 4 decilitre (kar je v Franciji tavel'k pir) stane tudi do 6 ali 7 evrov, tam raje spijemo kavo, čez pol ure pa v nakupovalnem centru za enako ceno pobašemo šesterček domačega francoskega piva, kot sta recimo Kronenbourgov 1664, ali pa Fischer. Prva je najbolj razširjena znamka piva v Franciji, drugega pa varijo ob nemški meji v Strasbourgu v Alzaciji in je nekoliko dražji, pa še točijo ga v tako lepe steklenice s »štofelcem« za večkratno zapiranje.

Preden se poslovim od parfumov, še dva, trije podatki. Parfume sicer pridobivajo na več načinov, eden izmed najbolj uveljavljenih je na primer s parno destilacijo. Na ta način izločijo eterična olja, sicer pa obrane cvetove sivke, narcise, jasmina … že pred tem premažejo z maščobo, ki se potem prepoji z dišavo. Za esenco ali čisti koncentrat parfuma je potrebno ogromno cvetov, za liter esence menda skoraj tono. Sicer pa je največji car v podjetju parfumer, ki mu pravijo tudi »nos« … Tak človek ima namreč tako občutljiv vonj, da zna v en parfum spojiti tudi po tristo različnih vonjev. Mislim, da slovenske zavarovalnice niso tako bogate, da bi si upale zavarovati njegov nos. Najbrž je cena Messijevih nog v primerjavi s ceno takega nosu pravi drobiž.

Toliko o parfumih. Sicer pa, če ste prebrali roman Parfum Patricka Süskinda, oziroma si ogledali film posnet po njem, ki se dogaja prav v Grasseju, potem boste vedeli, za kaj gre.

Ker se je parfumski del dneva kar nekoliko razvlekel, smo v dopustniški maniri »saj se nam nikamor ne mudi« ogled starega dela mesta Antibes s Picassovim muzejem, prestavili na naslednji dan. Odpravili smo se naravnost v Cannes, kjer je bila na popravilu »Slavčeva glava«, kot smo jo ljubkovalno poimenovali, sicer pa glava njegovega spačka seveda. Na obalnih cestah je bila precej velika gneča, a nam je kljub temu v delavnico uspelo priti še nekoliko pred dogovorjenim časom. Aha, vi ste za tisto »deux chevaux« (tako, »dva konja« namreč, Francozi rečejo spačkom) glavo, so rekli in jo začeli iskati …