Pisanje je zame kakor dihanje

Besedilo: Tjaša Kržišnik
Kategorija: Mularija / / 06:00

Žiga X Gombač je mnogostranski, ustvarjalen človek, ki vsrkava življenje na vsakem koraku. Pisatelj devetih avtorskih in ene soavtorske knjige, avtor številnih otroških pesmic in pravljic je pred kratkim izdal dve novi mladinski deli. Ena nosi naslov Skrivnost stoletnega vetra, druga Dnevnik legionarja Primusa, nastaja pa tudi knjiga o Bledu.

Zaposleni ste na Radiu Center, kjer delate kot urednik, producent in piarovec. Poleg tega pa ste tudi mladinski in otroški pisatelj. Kdaj ste začeli s pisanjem? Kaj vas je pritegnilo in koliko knjig je že izšlo izpod vašega peresa?

»Redno pišem in objavljam od osnovne šole. Težko rečem, kaj točno me je pritegnilo k temu. Morda najlažje razložim, da je pisanje zame nekakšna nuja. Nekako tako, kot človek mora dihati, moram jaz pisati. Res je, da bi, v nasprotju z dihanjem, brez pisanja lahko preživel, vendar to ne bi bil več jaz. Izpod X-ovega peresa je v zadnjih treh letih in pol prišlo devet avtorskih ter ena soavtorska knjiga.«

Zakaj otroška in mladinska literatura?

»Ta hip sta mi najbližje. Verjetno zaradi tega, ker je otrok v meni še vedno zelo živ, odrasli svet pa ni nujno to, kar sem od njega pričakoval. Mladinska in otroška literatura sta, vsaj zame, edinstvena žanra za podajanje iskrenosti, pozitive, pa tudi nežnosti in revolta.«

Ravno ste predstavili svoji najnovejši knjigi.

»Knjigi sta izšli konec leta 2011. Skrivnost stoletnega vetra je del mladinske knjižne zbirke Kompanjoni, ki je ena redkih tovrstnih pri nas. Izšla je kot četrta knjiga, opisuje pa osnovnošolca Lina, ki se znova sooči z napeto dogodivščino. Slednja prinaša prehajanje med dimenzijami in različnimi zgodovinskimi obdobji, lebdenje na krilih vetra, srečanje s starodavnim ljudstvom ter odkritje izgubljenega mesta.

Legionar Primus pa je zgodba o mestu Ptuj. Za slednjega vemo, da je najstarejše slovensko mesto, redki pa vedo, zakaj je tako. Knjiga skuša preko številnih ilustracij in šaljivega teksta odstreti ta izjemno zanimiv trenutek naše zgodovine.«

Koliko časa sta nastajali zadnji dve deli in od kod ideja, navdih za njiju?

»Knjigi sem napisal lani, za vsako sem potreboval mesec oziroma dva. Moj navdih za pisanje zgodb je življenje samo. Večinoma gre za moje življenje, tu in tam za delčke življenj drugih ljudi, ki sem jih prestregel na svoji poti.«

Kdo je ciljni bralec teh dveh del? Mogoče bolj fantje, glede na to, da gre za pustolovski zgodbi?

»Pri pisanju se ne omejujem na pisanje za ciljne skupine. Pišem zgodbo, ki bi jo kot otrok želel prebrati sam. Moji bralci, ki jih največkrat srečujem na predstavitvah v šolah, so tako punce kot fantje.«

Kaj pa prihodnost? Mogoče že nastaja naslednje delo? Imate pred seboj kakšen večji projekt, ki ste si ga postavili z vstopom v novo leto?

»Pravkar sem končal s pisanjem mladinske knjige, ki govori o Bledu. Ustvarjamo jo skupaj z Narodnim muzejem Slovenije, na podlagi zgodovinskega predmeta izjemne vrednosti bo bralcem odstirala še neznano zgodbo kraja, za katerega mislimo, da ga poznamo. Knjiga bo del knjižne zbirke z naslovom Živa iz muzeja. Za njo pride na vrsto naslednji obsežnejši mladinski roman za zbirko Kompanjoni, nato nova knjiga iz zbirke Živa. Če bo letos še kaj časa, bom začel pisati roman za nekoliko starejše, stripovsko zbirko in obsežnejšo otroško pesem. Zanimivo bo!«