Vsaka zgodba nov izziv

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 22. januar 2012 / 06:00

Ko je Luka Dakskobler kolegom iz fotografskega društva Janez Puhar predstavil fotoreportažo iz Srebrenice, so ti še nekaj minut potem ostali brez besed. Govorile so njegove fotografije. Tako kot žirijam na dveh prestižnih fotografskih natečajih: Slovenia-Press Photo 2011 in mednarodnem natečaju Nature Images Awards v Franciji, na katerih je prejel skupaj šest nagrad.

Prvi termin za ta intervju je bil prejšnji petek, a vas je razbolelo grlo položilo v posteljo. V petek, trinajstega. Kako bi fotografirali petek, trinajstega, če bi vam urednik naročil reportažo za jutrišnji časopis?

»Tema je precej abstraktna in bi bilo težko na hitro narediti zgodbo. Mislim, da dobre foto zgodbe preprosto ni mogoče ustvariti v enem samem dnevu, ampak so te del daljšega procesa. Tako bi najbrž naredil nekaj fotografij za ilustracijo, kakšne lestve, črne mačke in podobne stvari. Hkrati bi opazoval, kaj počnejo ljudje na ta dan, in bil pozoren na njihova vraževerja.«

Vraževerja pravite. Bi verjeli tistemu, ki bi vam napovedal, da boste v enem letu prejeli kar šest prestižnih fotografskih nagrad, najprej marca tri na natečaju Slovenia Press Photo 2011, konec leta pa ste se med nagrajence trikrat vpisali tudi v Franciji na mednarodnem fotografskem natečaju Nature Images Awards? Če bi znali, bi leto najbrž kar podaljševali in podaljševali …

»Da bi ga le kdaj lahko ponovil. Ampak to je skoraj nemogoče, biti šestkrat nagrajen na dveh tako velikih natečajih in v tako močni konkurenci … Mislim, da je to neponovljivo.«

Kako izbirate natečaje, na katere pošljete svoje fotografske zgodbe, ki jih beležite na demonstracijah pred parlamentom, v porečju Soče, poplavljenih Železnikih, na rokovskih koncertih, športnih tekmovanjih …?

»Običajno že takoj, ko preberem osnovne podatke o razpisu natečaja, vem, ali je ta pravi zame ali ne. Ko sem recimo v razpisu Nature Images Awards prebral, kakšne fotoreportaže jih zanimajo, sem takoj vedel, da bosta moji zgodbi o presihanju Cerkniškega jezera in reševanju soške postrvi več kot primerni. Bil sem zelo samozavesten pri izbiri posnetkov in verjel sem v moč obeh zgodb, a kljub temu nisem upal na tak uspeh. Fotoreportaže s to tematiko ima sto fotoreporterjev, ki razpolagajo z mnogo višjimi proračuni kot jaz in delajo po celem svetu, ne le na prostoru neke majhne Slovenije. Eden takih je nedvomno svetovno znani fotograf revije National Geographic, Američan Steve Winter, edini, ki se je v kategoriji »narava in skupnosti« uvrstil predme. On lahko po več mesecev dela zgodbo kjerkoli po svetu, jaz pa sem mu konkuriral z dvema zgodbama, ki sem ju posnel za lasten denar v dveh različnih krajih, med seboj oddaljenih le kakih sto kilometrov. In ja, Cerkniškega jezera nisem fotografiral iz helikopterja, ampak z bližnje Slivnice. Mislim, da sem dokazal, da imamo tudi pri nas dobre zgodbe, le poiskati jih je treba. Žal fotoreporterji, ki delajo v naših tiskanih medijih, nimajo časa poglobljeno iskati in raziskovati posamezne zgodbe in »poiščejo« le tiste zgodbe, na katere so poslani s strani novinarjev in urednikov.

Ko sem za slovensko izdajo National Geographic Junior pripravljal zgodbo o terapevtskih psih, sem spoznal punco, ki ima cerebralno paralizo in ji pes pomaga pri terapiji, a sem kaj hitro spoznal, da je dekle nekaj posebnega, s svetom namreč komunicira predvsem z očmi. Odločil sem se nadaljevati zgodbo, ki bo na koncu imela tudi dobrodelno noto. Zgodb je polno.«

Torej pri vašem delu ne gre vselej »le« za fotografski izziv, zgodbe so mnogo več kot to …

»Vsekakor. To so konec koncev tudi stvari, ki ti dajo misliti. Sicer pa je vsaka zgodba izziv zase, ne glede na tematiko. Ko delam, tudi »grizem kolena«, če je treba. Zame je največji izziv, da mi uspe s fotografijami predstaviti vse vidike zgodbe. Pomembno je, da iz določenega števila fotografij v tiskanem mediju lahko sestaviš kompetentno zgodbo. Ponavadi je namreč problem v krčenju fotografij, ne v dodajanju. Nagrajeno reportažo o Cerkniškem jezeru sem delal kakih štirinajst dni. Poklicali so me, da bo jezero začelo presihati, zapeljal sem se v Cerknico in fotografiral, potem je do naslednjega klica minilo tri dni, in ko sem spet prišel do jezera, voda ni šla nikamor. Čez tri ure bo … In tako naprej, kot da bi čakal na porod.«

Ne boste rekli, da se še tako dobremu fotografu kdaj kakšna fotografija tudi ne posreči?

»To se zgodi, čeprav fotografi to velikokrat zamolčimo. Na študentskih demonstracijah pred parlamentom mi je uspela ena taka z gorečo molotovko, zastavo in dvignjeno pestjo protestnika. Tudi zato, ker sem bil ravno ob pravem trenutku na pravem mestu. Veliko fotografov je bilo na demonstracijah in smo večinoma predvidevali, kdaj in na katerem mestu naj bi nastale najboljše fotografije. In prav tiste niso bile nič posebnega, vsi smo imeli enake.«

Na digitalno kartico svojega Canona zapisujete različne zgodbe, pa vendarle: zdi se mi, da se vedno znova najraje vračate v naravo …

»Drži. Fotografiranje narave in živali mi je hkrati tudi nekaj za dušo. Rad imam naravo in vodo. Ribe. V naravi lahko odkrivam pozitivne zgodbe, uživam v lepih krajih, v katerih me spremljajo zanimiva doživetja … Čar Cerkniškega jezera, varstvo narave v primeru soških postrvi, psička Lyra, ki skače za frisbijem …«

Kaj je bilo prej: ribe ali fotografski aparat?

»Ribe. Moj oče je ribič, tako sem tudi jaz že pri sedmih letih začel ribariti. Ko sva začela skupaj hoditi na ribiške tekme, sem s seboj imel tudi fotoaparat in sledile so prve objave v glasilu Ribič.«

Je mogoče povezati ribarjenje in fotografiranje. Pri obeh dejavnostih sta čas in potrpljenje lastnosti, brez katerih ne gre …?

»Je, seveda je. Že res, da je velikokrat treba reportažo posneti v zelo kratkem času, in takrat prideta do izraza predvsem iznajdljivost in kreativnost. Značilnost fotografskega dela pa je tudi čakanje. Velikokrat čakaš in čakaš, pa ne prideš do pravega posnetka. Ribiči mogoče to lažje prenašamo.«

Delujete v svobodnem poklicu – fotografov je veliko …

»Zadnjih nekaj let se je število nas, ki se poklicno ukvarjamo s fotografijo, v Sloveniji res močno povečalo. Sam sem se odločil že pred leti v gimnaziji, ko razen tega, da bom fotografiral, še nisem vedel, kaj natančno bom v življenju počel. Vpisal sem študij novinarstva in angleščine, začel sem pisati scenarije za televizijske oddaje, sodeloval sem pri TV serijah Z glavo na zabavo in Big Father.

Leta 2002 me je v Fotografsko društvo Janez Puhar Kranj pripeljal Niko Sladič in od takrat naprej je fotografija tako rekoč postala moj poklic. To je bila nedvomno ena od prelomnic v mojem življenju. Po končanem študiju pa sem si uredil status samozaposlenega v kulturi in začel intenzivneje fotografirati in objavljati svoje reportaže.«

Nič več ljubiteljstva …

»Ni več. S takim namenom sem nekoč začel, a se je kasneje obrnilo povsem drugače.«

Se pri vašem delu že pozna uspeh na mednarodni sceni?

»V tujini me zastopa nekaj fotografskih agencij, v Angliji, v Berlinu, Istanbulu … Sicer pa, če pred kakim letom in pol v Ljubljani ne bi bilo Rona Haviva z njegovo foto delavnico, ne bi bilo nagrajene reportaže o turških ribičih. On me je povabil v Turčijo in me naučil, naj se držim svojega stila …«

Tudi vaša partnerka Nina Blaž fotografira … Je to prednost?

»Zame je. Vedno je bolje delati še z nekom, da ta malo pazi nate. Pa tudi to, česar ta ne vidi, vidi drugi, in ti lahko da informacijo. Dostikrat greva delat skupaj.«

Kljub uspehom v preteklem letu ne dvomim, da vas najboljša reportaža še čaka …

»Dovolj bo, če rečem še boljšo. Ko enkrat narediš najboljšo, tako ali tako boljše ne more več biti. Če rečem naslednja bo še boljša, potem jih bo še veliko. Prva reportaža me čaka že kmalu, delal pa jo bom za francosko naravoslovno revijo Terre Sauvage s pomočjo subvencije tri tisoč evrov. To je bila namreč ena izmed nagrad natečaja v Franciji.«