Pravna država!?

Pred vsakimi volitvami, lanske predčasne niso izjema, imajo politiki (zlasti tisti tretjerazredni) polna usta besed o pravni državi. Ne vem, kaj si pod tem konkretno predstavljajo, vendar gre to njihovo nakladanje volivcem dobro v uho.

Dolga leta sem delal v pravosodju, tako da vem, da ljudje pojem pravne države dojemajo zelo različno, odvisno od tega, v kakšnem pravnem položaju se znajdejo. Ali so tožbo dobili ali izgubili, ali so bili obsojeni ali oproščeni, itd.

Sam verjamem, da smo pravna država, vendar včasih s hudimi pomanjkljivostmi, ki bi jih morali rigorozno odpravljati na vseh nivojih naše organiziranosti.

Nimam namena, da bi bralce poučeval, kaj je to pravna država, raje bi navedel primere, ki mojo predstavo o tem kvarijo. Mnenje o pravni državi pa naj si bralec ustvari sam.

Ali je to pravna država, če vodja okrožnega državnega tožilstva Irena Kuzma sabotira delo sodišča, s čimer državi povzroča neupravičene stroške, ki jih sama ne plača. Generalni državni tožilec pa ob tem modro molči, namesto da bi poskrbel za njeno čimprejšnjo razrešitev.

Ali je to pravna država, če posamezno ministrstvo na vloge občin ali državljanov ne reagira mesece in mesece, celo leta, pa se tamkajšnjim uradnikom ne zgodi ničesar. Tako v Kranju že več kot eno leto čakamo na odgovor, ali se lahko koncesija podeli neposredno z odlokom ali je potreben javni razpis. Preprosto vprašanje brez odgovora.

Ali je to pravna država, če so dolžniki v veliko boljšem položaju kot upniki, predpisi, ki urejajo izvršbo, pa so taki, da tak položaj dolžniku omogočajo. Na tisoče delavcev upnikov bo v stečajnem postopku ostalo brez trdo zasluženega denarja in plačanih prispevkov, dolžniki pa so na varnem z velikim osebnim premoženjem. Izgovori državnih inštitucij, da v okviru pravnega sistema ni moč storiti ničesar, so zame prazni. Če že slučajno je kje »pravna luknja«, je to zato, da se jo z ustrezno sodno prakso zapolni in s tem onemogoči takšno ravnanje in neupravičeno bogatenje.

Ali je to pravna država, če lahko politiki blatijo in smešijo pravosodje, posamezne sodnike in tožilce in s tem prepričujejo javnost, da je pravosodje nič vredno, da je politično, ter da je sestavni del neke nikjer dokazane zarote. Ne pravosodni minister ne generalni tožilec ne ukreneta ničesar, čeprav je obramba navedenih inštitucij njuna prva naloga.

Ali je to pravna država, da se v mestnem svetu krši poslovnik, tako s strani pozicije kot opozicije, ter da je kar dosti svetnikov nagnjenih k temu, da tolmačijo pravne predpise seveda brez ustrezne strokovne podlage in tako, da si pravo prikrojijo svojemu trenutnemu političnemu razpoloženju. Še bi lahko našteval, vendar ta kolumna ni namenjena seštevanju, pač pa opozorilu, da se ob vsaki kršitvi načel pravne države nekomu zgodi krivica, ki se mu nato po ožilju pretaka celo življenje.

Kaj torej storiti? Ne vem. Vem pa, da se bom držal posvetne postave in morale, ki so mi jo vcepili stari starši in starši (več ali manj kmečko delavskega porekla), ter da bom storil vse, kar je v moji moči, da bi tako ravnal tudi v prihodnje. In istočasno poskušal vplivati na utrjevanje pravne države kot edine možnosti za naš družbeni razvoj.