Komentar: Biti ali ne biti športnik

Zelo natančno sem spremljal zadnjo konferenco o marketingu in sponzorstvih v športu – Sporto 2011. Prepričan sem bil, da bom izvedel nekaj, kar bo potrdilo, da je še upanje za šport. Na žalost sem ostal brez novega optimističnega spoznanja. Športu nasproti prihajajo najtežja leta, odkar obstaja, čeprav so se organizatorji Sporta trudili prikazati, da upanje obstaja.

To verjetno izvira iz narave samega športnika. Ne vem ravno, ali so organizatorji vsi po vrsti bivši vrhunski športniki, a videlo se je, da so povabljeni gostje v glavnem sami bivši športni biseri ali pa ljudje, ki imajo službe v tistih športnih klubih oz. organizacij, ki pravzaprav morajo trobiti v isti rog, če hočejo imeti grla nad gladino. Poslušati jih je bilo sicer zadovoljstvo, vendar prav od nobenega gosta ni bilo slišati ničesar razen optimizma. Nisem pesimist, ampak vsakdo, ki je po predstavitvah ali predavanjih staknil glavo vkup z drugimi slušatelji nekje ob kozarcu ali na kosilu, je komentiral ravno nasprotno oz. vsi po vrsti so bili precej bolj črnogledi kot pa organizatorji in predavatelji. Ni treba biti zelo strokoven v tem poslu, da ugotoviš, da sta Dejan Zavec in Tina Maze zmagovalca v kategoriji športnik kot blagovna znamka. To smo zares pričakovali, na primer. Seveda smo pričakovali tudi, da bo Pivovarna Laško zmagala v kategoriji najboljše športno sponzorstvo … Torej na najvišji ravni nam gre tako, kot gre vsem v prav vsaki napredni državi tega sveta, ki ima rada šport. Vendar me je zanimalo nekaj povsem drugega. V prvi vrsti: kako na primer nekemu športnemu klubu, ki deluje malodane pol ali kar celo stoletje, »zrihtati« sponzorja. Obstaja kaka čudežna formula, da jaz v »svoj« nogometni klub Triglav na primer pripeljem neko podjetje, ki ima rado šport (ne samo nogomet) in najde svoj interes, ki ga poveže v dobro kluba in svojega podjetja ter tako finančno pomaga obema zasloveti vsaj v svojem kraju, če že ne v celi Sloveniji. Dokler bo kriza, bo to nemogoče, razen če nisi Tina Maze. Tak je bil odgovor vedno - ne iz ust novinarja, ampak strokovnjakov, ki so marsikateremu klubu prinesli veliko dobrega. Kako naj najdem človeka, ki ima denar in vidi vizijo svojega podjetja v povezavi z vaterpolskim klubom Triglav in kolesarskim klubom Sava? To so kranjski klubi, ki imajo tradicijo, a nimajo več upanja, kako se obdržati na športnem zemljevidu. In kje so potem tisti manjši klubi v vseh drugih športih, kje so včasih močna športna društva, kje so vsi tisti posamezniki? Sporto je odličen kongres, da smo si na jasnem, vendar ne prinese ničesar, kar bi pripomoglo k motivaciji vlagateljev, ki bi še bili pripravljeni vlagati nekaj v šport. Pod »nekaj« danes šteje le denar. Vsega drugega imajo društva in klubi še dovolj na rezervi … Biti ali ne biti športnik danes? To je resno vprašanje.