Glasen prihod na obalo

Po čudoviti pokrajini dveh gorskih prelazov nas je Azurna obala sprejela v poznih večernih urah.

Vožnja v dolino je prijetna. Kot bi se peljali z Ljubelja: najprej se nam zvrti od številnih ovinkov, ko se cesta obrača tudi po 180 stopinj, potem skozi slikovito sotesko, se malo spustimo, kilometer, dva po ravnem, pa spet po klancu navzdol. Kot nalašč za Slavca in njegov cilinder in pol. Da se avto ne matra preveč. Nižje v dolini nas začne spremljati reka, enkrat je na levi, potem na desni. Promet je kar gost, očitno so se »francoski primorci« vračali z nedeljskih izletov v gorah. Pred nami je tako rekoč le še ciljna ravnina do Azurne obale, Nice in po zemljevidu še nekoliko v desno simpatičnega turističnega mesta Antibes, našega cilja tistega dne. Ampak bolj ko smo se bližali koncu poti, bolj glasno se je oglašal Slavčev spaček, pa tudi moči ni imel več take, kot jo ima sicer, zato smo že nekoliko bolj resno začeli preštevati kilometre do kampa, koliko še …

Postanek na bencinski črpalki ni pomagal kaj dosti, a z nekaj improvizacije je Aljažu in Slavcu uspelo motor prepričati, da se bo potrudil še tistih trideset kilometrov do kampa, kjer so se že namestili naši spačkarski prijatelji Stariči. Pa smo šli in seveda zašli, saj smo v predmestju Nice gladko zapeljali na letališki terminal. Sledilo je nekaj malih prekrškov in že smo bili na cesti v Antibes. Aljaž kot vedno spredaj, sam pa za Slavcem vozim zadnji in opazujem ljudi na pločnikih, kako pogledujejo, od kod tak ropot. Slavc se s svojim spačkom res ni pustil preglasiti. Pripeljemo pred vrata kampa, kjer nas čakajo prijatelji, pa nas že na vhodu obrnejo, češ da je vse zasedeno. Ustavili smo se pri bolj gostoljubnih sosedih, katerih kamp na prvi pogled ni kazal ravno najboljše podobe, a smo se v naslednjih dveh dneh bivanja v njem prepričali o ravno nasprotnem. Ja, prvi vtis včasih tudi vara. Bila je že polenajsta zvečer. Postavljanje šotorov in za večerjo »ta hitre« tortilje s tuno, omako, raznimi namazi … Nekaj misli na temo scenarija prihodnjega dne in spanec je vabil. Kljub precej glasni soseščini, kjer se je veselo cvililo na vlaku smrti v sosednjem zabaviščnem parku.