Ko se ženske zlasajo zaradi moškega (1)

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 5. december 2011 / 06:00

Milka je ženska ne preveč svežih srednjih let. Vrsto let, ko je bil živ še mož, je bila le gospodinja, čistilka, vzgojila je štiri otroke, pazila na vnuke in počela vse tisto, kar se je v družbi, katere del je bila, spodobilo. S prijateljicami, vsaj tako pravi, ni imela kakšnih posebnih izkušenj, ker zanje preprosto ni imela časa. Največ se je družila z eno od sestričen, potem je zbolela še ona, in ko so jo dali v dom za ostarele na povsem drug konec Slovenije, je po smrti moža ostala sama.

Takrat se je ob spodbudi otrok odločila, da se vključi v upokojensko društvo, kjer se je nadejala družbe, izletov, pogovora in tudi kakšnega prijateljstva.

»Najprej sem se jim pridružila na tečaju iz računalništva. Moja hči živi v tujini in se sedaj, ko določene stvari obvladam, lahko dnevno pogovarjamo po skypu, kar mi je zelo ljubo. Na začetku mi je bilo zelo nerodno, saj sem bila nevešča, imam tudi že malo trde prste, saj jih nikoli nisem šparala. Vseeno sem se ob pomoči vseh, s katerimi smo delili učenosti, naučila toliko, da sem bila zadovoljna. Tečaj pa ni bil namenjen le učenju, ampak tudi druženju. Spoznali sva se z neko gospo, lahko jo poimenujete Klara, čeprav ji je bilo v resnici ime drugače,« pričenja razpletati svojo zgodbo Milka.

Sediva v njeni garsonjeri, kamor se je preselila takrat, ko ji je umrl mož. Stanovanje, kjer so živeli kot družina, pa je oddala sinu.

»Kaj bo meni trisobno stanovanje, pospravljanja imam že čez glavo zadosti,« je pokomentirala, ko sem jo zelo začudeno pobarala, kako to, da je naredila ta korak, ki se ga mnogi starejši otepajo kot hudič križa.

»V garsonjeri, kjer sem sedaj, sem zelo zadovoljna. Prostora imam ravno prav. Ker sem v pritličju, imam ob balkonu še malo vrtička, to pa je vse, kar potrebujem. Tistih, ki so nori na nepremičnine in mislijo, da jih bodo odnesli s seboj v grob, pa že sicer nisem nikoli razumela,« sva za trenutek skrenili z glavne poti.

Skratka, druženje s Klaro je Milki dalo nove energije, saj sta po tistem, ko sta se spoznali, le malokrat občepeli doma. Hodili sta na izlete, na krajša potovanja, v toplice. Obiskovali sta prireditve, Milka je pričela hoditi celo na razstave, česar poprej še nikoli v življenju ni počela.

»S Klaro sva se zelo dobro razumeli. Postali sva krasni prijateljici. Počasi pa sva si pričeli pripovedovati tudi osebne zgodbe. Jaz njej - ona meni. Bila je veliko bolj radovedna kot jaz ali pa je znala bolje postavljati vprašanja, ne vem. Iz mene je izvlekla stvari, o katerih nisem govorila še nikomur. Niti lastnim otrokom ne. Poznala je sleherno skrivnost, tudi tiste, iz rane mladosti, o katerih bi bilo res bolj spodobno molčati vse do groba. Potem pa je naneslo, da se je naši družbi pridružil nov upokojenec. Bil je kakšno leto mlajši od mene, od Klare pa kar sedem let. V skupini smo bile štiri, vsaj tako se mi še danes zdi, ki nam je bil Rok že od prvega trenutka naprej všeč. Bil je res nekaj posebnega, če ne zaradi drugega, pa zato, ker je zmeraj tako lepo dišal. Vsakič, ko je prišel na sedež društva, kjer je klubska soba, je bil sveže obrit, dobre volje, rad je pripovedoval šale in za vsakega je imel prijazno besedo. Enkrat pa je omenil, da najbolj pogreša bučkino pito, katero je njegova pokojna žena zelo rada pekla. Bila sem tiho, nič nisem komentirala, le naslednjič, ko smo se spet zbrali, sem s seboj prinesla pito in potem smo jo vsi, ki smo bili tam, tudi pojedli. Zelo jo je pohvalil, da sem kar žarela od ponosa. Naslednji dan me je, še danes ne morem verjeti, da se je to res zgodilo, poklical in se mi za presenečenje lepo zahvalil, obenem pa mi je predlagal, da me povabi na kavo, da se mi primerno oddolži. Omenil je tudi, da ima rojstni dan, kar me je čisto zmedlo, saj se mi je zdelo, da mu moram nekaj nesti za darilo. Iz malenkosti, ki sem jih sama spletla, sem izbrala šal, ga zavila in mu ga potem tudi podarila. Bil je zelo vesel, dolgo sva klepetala, vendar pa sem ves čas pogovora čutila, da sem zelo slabo razgledana, premalo izobražena. Nenehno sva menjavala teme, ker včasih sploh nisem vedela, o čem govori. Vseeno sva se imela lepo, tudi on je to rekel in ko je naslednjič prišel v klub z mojim šalom okoli vratu, sem skoraj padla s stola od presenečenja in sreče. Potem pa ga Klara vpraša, kje je dobil tako lep šal, on se samo nasmehne in reče, da mu ga je ''ena zelo prijetna oseba podarila''. Čeprav nisem noben psiholog, ampak ob njegovih besedah se je zdelo, kot da bi med nas vrgel bombo. Vse so utihnile in začele sumničavo opazovati druga drugo. Poskusila sem se obnašati, kot da ne vem nič. Zvečer, ko sva šli s Klaro domov, pa se iz nje usuje, češ kako so nekatere nesramne, kako se želijo Roku prisliniti, razdreti našo druščino, ki je super, če pa bi se vnela kakšna ljubezen, bi vse skupaj razpadlo itd. itd. V želji, da jo pomirim, sem odkritosrčno zinila, da naj se nič ne boji, da sem šal jaz spletla, povsem dobronamerno, ker je imel rojstni dan … Ob mojih besedah je osupnila in začela se je vojna …«

(Konec prihodnjič)