Ivan Hribar

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 21. november 2011 / 06:00

Letos imamo ob njegovi dvojni obletnici posebno priložnost za obujanje spomina na gorenjskega rojaka Ivana Hribarja – ob 160. obletnici njegovega rojstva v Trzinu (19. septembra 1851) in 70. obletnici smrti v Ljubljani (18. aprila 1941). V Snovanjih, ki so izšla 2. novembra, smo mu odmerili kar osem strani in uvodnik. Kdor bi rad o tej imenitni slovenski osebnosti izvedel več, pa naj vzame v roke knjigo z naslovom Ivan Hribar in podnaslovom Jedini resnični radikalec slovenski. Napisal jo je zgodovinar ddr. Igor Grdina. Iz te knjige smo v uvodniku v Snovanjih navedli Hribarjevo poslovilno pismo od žene in hčerke, ki ga je napisal, preden se je tistega aprilskega dne 1941 odločil, da se tudi na okupacijo njemu tako drage Slovenije in Jugoslavije odzove radikalno: 90-letni starec se je zavil v jugoslovansko zastavo in skočil v Ljubljanico. Njegov pogreb dva dni pozneje pa je bil po Grdini »velika, a dostojanstveno pridušena manifestacija narodne enotnosti, ki so se je udeležile vse pomembnejše javne osebnosti v Ljubljani«; kot vemo, se je ta navidezna enotnost kmalu sprevrgla v državljansko vojno.

Grdina, ki je knjigo napisal kot dolgo geslo za biografski leksikon, je že v prvem stavku povzel, kaj vse je Hribar bil: politik, gospodarstvenik, diplomat in kulturni delavec. V nadaljevanju se vse te oznake potrdijo. Hribarjeve glavne politične funkcije so se zvrstile v treh »obrokih«. V prvem je bil ljubljanski občinski svetnik (od 1882), ljubljanski župan (1896-1910), kranjski deželni (1889-1908) in dunajski državnozborski poslanec (1907-1911), kot radikalec predsednik Narodno napredne stranke (1906-1910). To prvo obdobje se je sklenilo s prvim političnim padcem, ko cesar leta 1910 ni hotel potrditi njegove šeste izvolitve za župana. Med prvo svetovno vojno je bil zaprt in konfiniran na Salzburškem. Drugič se je politično aktiviral ob koncu vojne, ko je prelomnega 29. oktobra 1918 kot najstarejši v odsotnosti Antona Korošca predsedoval Narodnemu svetu in bil glavni govornik na razglasitvi Države SHS na Kongresnem trgu v Ljubljani. V letih 1921-1923 je bil pokrajinski namestnik kralja za Slovenijo, vendar ni mogel preprečiti, da se je še tisto, kar je od Slovenije ostalo po izgubi Primorske in Koroške, razdelilo na ljubljansko in mariborsko oblast. To je bil njegov drugi politični poraz. Tretjič je bil politično dejaven v letih 1932-1938 kot član zakonodajnega sveta in senator Kraljevine Jugoslavije. Njegov tretji politični zlom je prinesla okupacija.

Hribar je bil tudi izvrsten gospodarstvenik, self-made man, ki je iz revnega mladeniča s trdim delom postal eden premožnejših meščanov. Od šol mu je uspelo dokončati le nižjo gimnazijo, svojo prvo službo pa je nastopil v zavarovalniški banki Slavija v Pragi. Nato si je kot samostojni podjetnik pridobil pravico zastopati to banko v Ljubljani oziroma v »alpsko jadranskem prostoru« v letih 1876-1919. V letih pred prvo vojno si je prizadeval za ustanovitev Slovanske banke in iskal podporo tej zamisli v visokih ruskih krogih v Petrogradu in Parizu. Eno najlepših obdobij njegovega življenja je bilo, ko je bil v letih 1919-1921 diplomat, prvi jugoslovanski poslanik v Pragi. Prislužil pa si je tudi oznako kulturni delavec, s številnimi dejanji. Pisal je pesmi, prevajal, zlasti iz ruščine, napisal je obsežno delo Moji spomini. V letih 1884-1887 je izdajal ilustrirani tednik Slovan, kot župan je postavil spomenike Prešernu, Trubarju in cesarju Francu Jožefu (temu so po prvi vojni sneli glavo in jo zamenjali z Miklošičevo). Zaradi zaslug za ustanovitev prve slovenske univerze v Ljubljani mu je ta v začetku 1941 podelila svoj četrti častni doktorat, pred njim sta ga dobila le češki predsednik Masaryk in slovenski narodni prvak Anton Korošec (prvega pa dr. Danilo Majaron, ki je v letih 1918-19 vodil priprave na njeno ustanovitev).

Iz knjige izvemo tudi nekaj o Hribarjevem zasebnem življenju. O njegovem prvem zakonu z Emilijo Griga, rojeno 1850 v Brnu, ki jo v svojih spominih komaj omeni; o njunem sinu Ivanu Milanu, doktorju prava. Po letu 1900 je naredil vsaj še dva nezakonska otroka, sina Milka in hčerko Pavlo. Srečo je našel šele z Marijo Goričan (1885-1956), s katero sta imela hčerko Zlato Marijo (rojeno 1913 v Pragi). Z njo je najprej živel »v konkubinatu«, na kar ga je opozoril sam škof Jeglič, češ da v primeru smrti ne bi mogel biti cerkveno pokopan. Tako sta se leta 1926 z Marijo poročila, hkrati je pozakonil tudi hčerko Zlat(ic)o …