Šahisti tudi tečejo, mar ne?

Besedilo: Miroslav Cvjetičanin
Kategorija: Šport / / 06:00

Zgodba o človeku, ki se je izogibal žoge in vse druge športne rekreacije. Zgodba o želji in izzivu.

Zaradi nekega drugega članka sem se znašel na kranjskem stadionu v družbi rekreativnih tekačic in tekačev, ki so opravljali svoj zadnji test pred Ljubljanskim maratonom. Andreja Gazvodo sem spoznal lani, a nisva toliko govorila, da bi zvedel, da postaja maratonec. Bilo je preveč službeno. Ob atletski stezi je stopil do mene, me pozdravil in jasno, da sem ga vprašal, kaj počne tukaj, misleč, da opazuje kakega prijatelja, kako testira svojo tekaško pripravljenost. Bil je slišati zbrskano in govoril je dokaj nepovezano. Čez nekaj stavkov sem ugotovil, da bo čez teden dni skušal preteči Ljubljanski maraton. Ne tiste »pussy« variante, polmaratona, malega maratona ali kakor koli že poimenujejo skrajšan tek vseh tekov. S takimi je že opravil, zdaj je prišel čas za pravega 42-kilometrskega in prvi se je moral zgoditi na domačih tleh, v Ljubljani na zdaj že legendarnem Ljubljanskem maratonu.

Rodila se je želja

Izziv se je rodil pred dvema letoma, ko se je vračal z uspešnega vzpona na Kilimandžaro. Tekaški maraton je dostojen izziv za človeka, ki osvoji najvišjo afriško goro. Istega leta, ko je bil v glavi potrjen izziv, je na Ljubljanskem maratonu pretekel polovičko in v cilju je želja po pravem maratonu samo še dodatno narasla. Postal je redni udeleženec Kranjske zimske tekaške lige, pretekel je vse stezice Sorškega polja, po službi je za regeneracijo po napornem delovniku tekel na Jošta. V mladosti tega ni počel. Za spodbudo tistim, ki niso športni tipi že od zibelke naprej, rad pove, da tudi on nikoli ni bil tip za švicanje. Bil je zelo perspektiven šahist in kazalo je, da bo za vselej obsedel pred črno belimi figuricami, a se ni hotel predati tej obsesiji. Zaradi visoke dioptrije in posledično očal je imel težave pri telovadbi, zato se je celo izogibal žogi in vsej preostali športni rekreaciji. Potem ko je puberteta šla v pozabo, je šel Andrej v hribe. Pridobil si je nešteto krasnih razgledov in voljo za premagovanje fizičnih naporov. Postal je knjižni molj za tekaško literaturo, vključeval se je v debate na tekaškem forumu in srkal nasvete izkušenih tekačev. Količina izrabljenih tekaških copat in opreme je vztrajno naraščala.

Želja po maratonu je bila dokončna

Prijetno druženje in veselje ob izboljšanju rezultatov na tekmah ga je letos pripeljalo do dokončne odločitve, da se loti maratona. Ko se je za ta podvig odločil tudi prijatelj Aljoša, s katerim veliko skupaj pretečeta, ju je gnala obojestranska motivacija. Prejšnji delodajalec in generalni sponzor maratona mu je prijazno poravnal prijavnino za nastop in dileme ni bilo več. 23. oktober se je začel približevati, v nogah je bilo že veliko kilometrov. Na vrsto so prišle psihične priprave. Stari maratonski mački so mu pravili, da je Ljubljanski maraton zahrbten zaradi dveh krogov po 21. kilometrov in da naj svojega prvega raje opravi v Berlinu, kjer te množica ponese do cilja. Niso ga prepričali. Maratonsko nedolžnost je hotel izgubiti doma. Do starta v Ljubljani je imel »pod streho« samo pet polmaratonov, od daljših tekov pa edino Prešernov maraton od Kranja do Vrbe in tek trojk v Ljubljani. Pretečenih kilometrov si ne beleži, še vedno teče brez ure in merilca srčnega utripa, teče zase in pri teku uživa.

Zadnji dnevi

Pred štartom so se vlekli, napetost je bila vedno večja. Porajal se je dvom, ali bo zmogel preteči takšno razdaljo. Dan pred velikim dogodkom si je skrbno pripravil opremo. Po številnih posvetovanjih s tekaškimi kolegi, kaj obleči, ker napoved ni bila najbolj obetavna. Pri obutvi ni bilo dileme, imel je preizkušene copate, ki jih je kupil spomladi, odločil se je za kompresijske nogavice in tričetrt pajkice, zgoraj pa majico z dolgimi rokavi z lanskega polmaratona in rokavice. Kapa s šiltom je pri Gaziju že obvezen del tekaške garderobe.

Po odhodu iz garderobnega šotora si je nadel še odslužen očetov flis, ki ga je takoj po začetku teka zalučal med gledalce v upanju, da bo ogrel kakega brezdomca. Prvi krog je pretekel presenetljivo lahkotno, 21 km je obrnil v 1:43, po 30 km so počasi začele pojenjati moči. Ni več zmogel držati enakomernega tempa približno pet minut na kilometer, noge so bile vedno težje, cilj je bil pa vseeno vedno bližje. O odstopu nikoli ni razmišljal, spodbuda prijateljev in navijačev ob progi je bila res dobrodošla in mu je vlivala dodatnih moči. Zadnja dva kilometra je celo pospešil ob bučnem navijanju množice in končno zavil proti cilju na Trgu republike.

Po maratonu na čevapčiče

»Občutek je bil res neverjeten in ga težko opišem. Ko sem oblekel majico z napisom: 'Za menoj je 42 km na ljubljanskem maratonu', ki jo na cilju prejme vsak maratonec, sem v trenutku pozabil na vse napore na progi. V garderobi sem potreboval kar nekaj časa, da sem se ves premražen in izčrpan preoblekel, a nasmeška z obraza mi ni izbrisala nobena bolečina več. Težkih nog sva šla z Aljošem k Valterju na čevapčiče in se že med vožnjo proti Kranju večkrat zbadala: 'Ej, maraton sva pretekla!'« je pravil Andrej Gazvoda Gazi.

Naslednji dan se je zbudil z nasmeškom in bolečinami v mišicah ter eno novo željo: brez žuljev in odrgnin. Tista nova želja se imenuje Londonski maraton. Na koledarju si je obkrožil aprilski dan, ko bo tam.