Tržnica

Z "esejčkom", kakor ga je sam imenoval, se bralcem Snovanj prvič predstavlja gorenjski rojak Drago Bajt, profesor primerjalne književnosti, leksikograf, prevajalec, esejist in publicist, doma iz Rovt v Selški dolini, živi pa v Ljubljani in Rafolčah pri Lukovici. V svoje pisanje je vpletel tudi prevod nedavno preminulega pesnika Toneta Pavčka.

Kraj, kjer se meščan srečuje s preteklostjo svojega rodu, je tržnica. Tam se, recimo Ljubljančan ali Mariborčan ali Koprčan, sooča z meglenim otroštvom, ko je bil povezan s podeželjem in kmetstvom. Zdaj ga stojnice s solato, zeljem, paradižnikom, papriko, ta zelenjavni paradiž barv minule mladosti, popeljejo v leta, ko še ni bilo globalnega sveta, trgovsko-obrtnih con na robu mesta, velemarketov z bleščečim uvozom tropskega sadja, nizozemske paprike, italijanskega paradižnika, španskih buč in lubenic. Tedaj je tudi on, današnji meščan in nekdanji kmečki otrok, morda že mladenič, pomagal obdelovati domači vrt, ga zasajati z vsem, kar potrebuje kmečka družina. In ko se zdaj vsakič znajde na tržnici, tej razstavi nekdanjega življenja, se mu ob spominu na davnino zalesketa veselje v očesu.

Pa vendar si to veselje skuša privoščiti še danes: nekje v hribovski vasi, od koder se je pred davnimi leti odpravil v mestno ravnino, goji svojo nepozabno zelenjavo. Vsako leto preštiha vrtiček, pognoji gredice s hlevskim gnojem, ki mu ga pripelje sosed, potem pa po vrsti nasaja v zemljo sadike: nekaj sort okroglega zgodnjega paradižnika, pelatov, drobnega češnjevca in mesnatega volovskega očesa, pa papriko, od rumene do zelene babure, vmes pa še kakšen šopek pisanih feferonov, potem pa jedilne kumare za solato, samo nekaj sadik, ki bojo pognale debele podolgovate plodove; in nazadnje, nekaj tednov pozneje zasadi še ducat prekel in v krogu okoli vsake zagrebe stročji fižol, navadno dve vrsti, maslenec in »blauhildo«. To je zdaj njegovo novo otroštvo, ki mu daje priljubljeno zelenjavo za solate njegove mladosti; vrača se na vrt od marca do oktobra, ko je pobran še zadnji pridelek in se zemlja že pripravlja na zimski počitek.

Vmes, ko ni na kmetih, pa se meščan malone vsak dan na tržnici srečuje s sebi podobnimi brezdomci današnjega časa. Ko sreča znanca, se ob kavici zaplete z njim v pogovor. In vselej ju pomenek zanese tudi v obujanje spominov na mladost; izkaže se, da sta oba pomenkovalca doma z dežele, kamor se še vračata, obiskovat sorodnike in nabavljat ozimnico; če sta mlada, imata tam tudi še starše, strice in tete. Nato se sprehodita med stojnicami, kjer mrgoli prodajalcev z vseh koncev domovine, in občudujeta sadove dežele, ki ju je rodila. Zelenjava je tam vse leto: raznovrstne solate, pisani in temnordeči radič, rumeno in rdeče korenje, koleraba, brstični ohrovt, zélena, koromač, bela in rdeča čebula, krompir z rumenim in belim mesom. Zgodaj poleti se že pojavita paradižnik in paprika; sprva sta še brez pravega okusa, potem pa dosežeta svojo okusno zrelost, zlasti v sveži solati; ob njiju se rdečijo češnje, višnje, jagode, maline, borovnice. Pozno poleti in jeseni pa tržnico preplavi obilje plodov: tam so buče vseh vrst, od zeleno-rumenih do rdečih, od okroglih do bodičastih, od japonskih do mehiških; na drugem koncu pa sadje vseh barv: obilica jabolk, hrušk, češpelj, breskev, marelic, gozdnih sadežev, ribeza, gob – vse to ju opominja na vložene kozarce in zabojčke ozimnice v bližnji prihodnosti. In ko pride zima, je tržnica polna ekoloških kmetovalcev, ki ponujajo kozarčke z okusnimi marmeladami iz češpelj, oskoruša, kakijev, pa čemažev namaz, jabolčni sok, skisano zelje in repo, kravji, ovčji in kozji sir, domače rezance in kruh (rženi, zmesni, koruzni, pirin), potice in štrudelj. Malo stran pa so se utaborili kmetje z mesnimi dobrotami; ponujajo suho meso, polsuhe in suhe klobase, žrebičkovo salamo in belo dimljeno slanino, v katero gre nož kakor skoz maslo.

In tako se znanca, današnja meščana in nekdanja podeželana, potopita v bogastvo krajevne tržnice; spomin ju popelje v barvito preteklost. Prvemu migetajo pred očmi, v nejasnem spominjanju, haloški hribi, zasajeni s trto, obrobljeni s sadovnjaki: tam je nekdaj obiral grozdje in ga metal v leseno brento, nato stresal v koš in stiskal, da se je penil v kadi dišeč grozdni sok, ki je kmalu postal vino; tam je otresal samorodna drevesa in nabiral drobna jabolka, mošančke in kosmače in kanadke in carjeviče in jonatane – zlate parmene in renet in čebularjev pa se je le še spominjal; tam, pri sosedu, je razkosaval buče, čistil pečke iz mesa in potem gledal, kako se v mlinu iz njih cedi bučno olje. Tam, na vasi, je bil tudi vsakoletna priča kolin: najprej v srce segajoče cviljenje prašiča, ki ga držijo na vseh koncih, za noge, uhlje in rep, potem pa odtekanje krvi v škaf, mesarjevo izdelovanje krvavic, jetrnic, mesenih klobas – od vsega je ostala samo godlja, ki se je dišeče dimila na štedilniku, zabeljena z mastjo in ocvirki. Drugemu pa morda v meglenem spominu sevajo zrele oljke, s katerih smuka zelene in modrikaste plodove, iz katerih bo priteklo zelenkasto olje, ki te zapeče po grlu; in malo pozneje mu zagorijo pred očmi nasadi kakijev, ki se oranžno prelivajo kakor okraski na smrečici, v ustih pa so, mehki in sladki, kakor stopljena čokolada.

Tako se, zatopljena v mladost, naša podeželana, zdaj meščana, napotita spet nazaj čez trg, kupovat, kar jima je bilo naročeno ali kar bi rada pripravila za okusno kosilo. Tu na tržnici spet vstaja od mrtvih njuna mladost; ne le mladost – prebuja se njun rod, njuno slovenstvo, ki jima govori: Jaz sem kmet. Kmet pomeni zdravje, veselje, uživanje življenja; kmet pomeni biti srečen človek. Včasih ju je malo sram, da sta s kmetov, zagamana podeželana; vseokrog njiju so namreč svetovljani, ljudje, ki obožujejo tujino in zanje nekaj veljata le Evropa in Amerika, zlasti zadnja; zanje velja le globalni trg veleblagovnic, supermarketov in qlandij. Večinoma ju daje nazadnjaška nostalgija; bolj kot globalni svet ju namreč priteguje lokalna vas, skupnost podeželanov, od katere sta se davnega dne ločila tudi sama. Na deželi sta mirna in preprosto srečna, počutita se združena z naravo, daleč od civilizacije in kulture; na deželi postaneta tisto, kar ju je naredilo za človeka – prebivalca resničnega človeškega sveta.

In tako je menda z vsemi nami, ki smo prišli z vasi, zibelke slovenstva. Tržnica je naša najsvetlejša mladost. Vliva nam mladostnost, ki se je danes spremenila v utrujenost mestnega bivanja. Daje nam moč za prihodnost, saj črpa iz žive preteklosti. Zato se dandanes tako radi srečujemo – ta in ta in oni in mnogi, malone vsi Slovenci – na tržnici, ki nas z barvami, okusi in vonji povezuje med seboj, povezuje vse in vsakogar v krogu življenja. Dol s trgovinami, naj živi tržnica!

Kot sodi obilne so vaščanke,

njih rute pravljično lepé

in kumare kot velikanke

se v vodi plavati uče.

Tu pod sekirino močjo

kot rdeča luknja ždi meso,

v črevesu spravljena, krvava

klobasa nad žerjavko plava …

Nikolaj Zabolocki, Na trgu, prevedel Tone Pavček