Rovtarska krajina (Hlevni Vrh) (Foto: Tone Mlakar)

Praprotno seme

Mileno Miklavčič bralci Gorenjskega glasa že poznamo, zlasti po njenih Usodah, od letošnjega poletja tudi po Ženskah, izjemno iskani in brani knjigi zgodb. V Snovanjih pa to pot objavljamo eno od njenih novih in še ne objavljenih zgodb.

»Sedaj bom jaz glavna,« je rekla, ko se je prikazala v hiši. Zaprl je oči, tesno jih je stisnil skupaj, kajti le tako jo je lahko videl, široko in po moško razkoračeno sredi kuhinje. Babica, ki je sedela za mizo, je preplašeno in z rahlim vzklikom spustila roki v naročje in zašepetala: »Tak nehaj, Rozina, saj se še ohladil ni.« Že dolgo je vedel, da lahko prinašamo okoli vse in vsakega, le srca ne moremo. Ko se je upokojil, so mu dali odpravnino in ga vprašali: »Kaj boš z njo, povej nam?« Nasmehnil se je in odgovoril, bog mu je priča, da tega ni hotel, a so besede kar same privrele na dan: »Kupil bom našo staro domačijo pod Starim vrhom in se vrnil tja.«

Ustavil se je ob Bohkovem znamenju, še zmeraj je stalo tam, kot nekoč, le da je bilo pobledelo, Jezuščkova noga je odletela, kdo bi vedel, kaj se je zgodilo, lahko da jo je kdo v objestnosti odlomil in vrgel pod cesto, v koprive, ki so se razrasle vse tja do kupa razvalin, kjer je nekoč stala kašča.

V oknih ni bilo več šip, zijala so kot prazne lupine, stopil je bliže in pogledal skozi prvo, vendar je bilo znotraj temno, tako da ni ničesar razločil, še tal ne, kaj šele, da bi mu bilo dano videti do stropa. Nekoč je tam brlela svetilka, babica, ki se je elektrike bala, je raje hodila po hiši s prižgano leščerbo in včasih, ko je bil še otrok, se je njene tihe, a obilne postave ustrašil, ko jo je nenadoma zagledal pred seboj.

Že zdavnaj so jo pokopali, vedel je to, pisala mu je sestra Minca, z obžalovanjem je pomislil, da ni nikoli imel časa, da bi ji odgovoril. Pravzaprav sploh ni hotel sesti za mizo in se spraviti k pisanju, njegovi prsti so bili okoreli, trdi in hrapavi zaradi težkega dela v rudniku. Bilo pa mu je tudi veliko do tega, da bi jo pozabil, pa tudi mamo, ki je bila kriva za vse.

 

Počasi se je oddaljil od okna in stopil na drugo stran hiše, ki je bila nekoč mogočna, bahava in še kako živa. Potem ko so pokopali očeta, še do danes ni nihče niti poskušal razvozlati, zakaj je šel v tisto globel pod Zaprevalsko brežino, se tam ulegel in za večno zaspal, se je Bašljeve domačije dotaknilo prekletstvo, kdo bi vedel, kakšne zle sile so pritajeno pognale iz rodovitne zemlje in se ovile okoli vogalov, ki so pred tem več stoletij kljubovale času?

Že dolgo je sumil, da je mama očetu kaj podtaknila, poznala je vsa zelišča in vedela je, da lahko, če použiješ le majhen košček šmarničnega stebla, umreš. Takrat so bili drugi časi, dohtar je prišel k hiši le, če je bilo nujno potrebno. Ljudje po kmetijah so umirali zaradi več razlogov: padli so s kozolca, podrlo jih je drevo v gozdu, bili so vodenični, jetični, ali pa so izdihnili pod kopiti konj, ki so nenadoma, brez pravega razloga, zbezljali in ušli z vajeti. Eden več ali manj, saj jih je bilo pri vsaki hiši toliko, da se jih oblasti največkrat ni dalo prešteti.

Naslonil se je na češnjo, in se zazrl proti vrhovom na drugi strani. Kamniške planine so se bleščale v soncu, srce mu je zatrepetalo od silne radosti, nekaj mehkega in vlažnega se je dotaknilo njegovih lic. Jezno je posmrkal, še tega mi je treba, da me kdo vidi, da se obnašam kot kakšen razvajen otrok, si je rekel in se počasi spustil v travo, že dolgo ni bila pokošena, o, ljubi bog, kaj so storili z Bašljevino, ga je prešinilo.

Na istem mestu je sedel pred tridesetimi leti, ko je čakal, da se mama vrne iz doline. Šla je v Železnike, k dr. Bevcu, da mu pove za očetovo nenadno smrt. Vračala se je po poti, po kateri je tudi sam pripešačil pred kakšne pol ure. Bila je sklonjena, tako da ni mogel videti njenega obraza. Le enkrat samkrat se mu je, za droben trenutek, zdelo, da je zaznal silhueto moškega, visokega, s klobukom na glavi, ko jo je prestregel blizu Četenega grabna. Mama je iz cekra potegnila nekaj belega in mu to porinila v roko, moški pa je tako hitro, kot se je znašel kraj nje, tudi izginil v podrasti.

»Sedaj bom jaz glavna,« je rekla, ko se je prikazala v hiši. Zaprl je oči, tesno jih je stisnil skupaj, kajti le tako jo je lahko videl, široko in po moško razkoračeno sredi kuhinje. Babica, ki je sedela za mizo, je preplašeno in z rahlim vzklikom spustila roki v naročje in zašepetala: »Tak nehaj, Rozina, saj se še ohladil ni.«

A mama, kot da je ni slišala. »Že prej, ko je bil živ, sem bila za vse sama,« je rekla glasno. Sunila je z glavo v zrak, oči so se ji bliskale in čelo, s katerega je z naglo kretnjo umaknila lase, je bilo belo in brez kapljice potu.

Stal je med vrati, ki so vodila v kamro, in si z rokavom brisal smrkav nos. Mama je bila drugačna, večja, bolj odločna kot kdajkoli prej.

»Sedaj bo vse po moje,« je še enkrat ponovila, potem se je naglo obrnila na peti in stopila v gorenjo hišo, da se še ona preobleče v črno.

Na pogrebu je jokala kot dež. Tudi onadva s sestro sta tulila, huje kot katerikoli druge grešne duše, toda ni kaj dosti pomagalo. Oče ni vstal iz krste, gledati je moral, kako so ga zakopali, ljudje pa so prihajali bliže v ozkem špalirju, da bi mami stisnili roko ter jo trepljali po ramenih.

Babica se je umaknila, še opazil ni, kdaj. Kar ni je bilo. Smuknil je za njo, a je trajalo kar nekaj časa, da jo je našel za obzidjem. Sedela je v travi in komaj slišno hlipanje ji je stresalo mogočno telo.

Ko ga je opazila, je razprla roki, poletel je v njen objem in vse, kar je ob tem rekla, je bilo: »Sedaj pa ne bo nihče več pazil na naju.«

Pa res ni. Mama je počasi začela prodajati zemljo, ped za pedjo. Babica ni imela nobene besede, saj ni bilo ničesar njenega. Sestra se je veselila, saj ji nikoli ni bilo kaj prida do dela na kmetiji. Delala je načrte o tem, kako lepo bo v Škofji Loki, kjer bodo kupili hišo in živeli srečno in zadovoljno vse do konca dni. Mama se bo vrnila v službo v Predilnico, ona pa se bo vpisala na gimnazijo.

Vsakič, ko je šla krava od hiše, se je zjokal.

Babica ga je stisnila za roko in mu ukazala, naj bo tiho.

»Drugače bo še tebe pospravila,« je rekla boječe. Previdno se je ozrla okoli sebe, človek nikoli ne ve, kje so nastavljena kakšna nepotrebna ušesa.

Bilo mu je kakšnih petnajst let, dobro se še spominja tistega dne. Kosili so bregove pod Starim vrhom, samo tisti so jim še ostali, vse ostalo so pokupili bližnji in daljni sosedje. Njima z babico se je zdelo škoda, da bi prišle srne in potacale sočno in žlahtno travo.

»Posadila bova koruzo in krompir, dovolj bo, da zredim enega ali dva prašička,« je sama pri sebi mrmrala in se mu, sem in tja, spodbudno nasmehnila.

Koso, ki jo je držal v roki, je že pred leti naredil oče. Prinesel mu jo je na Miklavžev večer, ter jo položil na klop pod bohkovim kotom. Oči so mu zasijale, niti v najbolj drznih sanjah si ni nikoli mislil, da bo lahko, z ramo ob rami, kdaj stal v vrsti koscev in se kosal z njimi.

»Kar ven bi šel in jo preizkusil,« je vzkliknil. Previdno je preveril ostrino, zadovoljno je prikimal, pravšna je bila.

»Kakšna škoda, da zunaj sneži,« je ves nesrečen zamomljal. Oče se je zasmejal in ga potrepljal po rami.

»Pomlad bo še hitro potrkala na duri,« je dejal zadovoljno.

S sklonjeno glavo se je vračal proti domu. Kosa mu je počivala na rami, za ovinkom, tam, ko se cesta odcepi proti vrhu, je na travniku, ki je bil nekoč njihov, opazil soseda. Z obema rokama je držal kosilnico in jo previdno vodil po bregu navzgor. Za trenutek se je ustavil in mu pomahal. Najraje bi se zajokal od hudega. Spomnil se je, kako je z očetom že zarana vstajal, kmalu po četrti uri zjutraj, tisti breg sta pokosila prej, preden si je oprtal torbo in odhitel v šolo.

»Kako je mogla,« ga je prešinilo. Nikoli, do sodnega dne, ne bo razumel mame, ki je z lahkoto prodajala vse, kar so v treh stoletjih na Bašljevini spravili skupaj.

Mama, ki je ravno kuhala čemaževo juho, je s police vzela skodelico in rekla: »Pridi, zdi se mi, da si lačen.«

V veži si je umival roke, milo je dišalo po materini dušici, ki jo je mama nabirala po travnikih pod Blegošem.

Juha je bila še vroča, lepo je dišala, on pa je bil lačen in žejen kot že dolgo ne.

»Jej,« ga je spodbudila, »da boš laže delal.«

Nasmehnil se ji je, iz njenih ust so besede, ki so govorile o delu, zvenele smešno, usedel se je za mizo, si obrisal čelo z robcem, z žlico pomešal po skledi, upajoč, da se je na njenem dnu skrilo kaj zdrobovih cmokov.

»Ali je dobra?« je silila vame mama.

»Seveda, zelo.«

Hotel je reči, da bi bil zelo vesel, če bi kuhala bolj pogosto, kajti babica je bila že stara in se je s težavo sukala okoli štedilnika. Ne ve, zakaj mu besede niso šle z jezika.

Ni se spomnil več dobro, kaj ga je zmotilo, sunkovito se je obrnil, čmrlj, ki mu je brenčal okoli ušes, je izginil skozi odprto okno prej, preden mu je uspelo, da je z dlanjo lopnil po njem. Skodelica z juho je z glasnim pokom pristala na tleh, juha se je razlila in ga posvinjala po bosih podplatih. Glasno je vzkliknil in planil pokonci, toda bilo je že prepozno, nič več ni ostalo od nje.

»Prekleti štor!« je zasikala mama in oči so se ji zabliskale, kot bi klicale k nevihti.

»Oprosti, nisem hotel, ni bilo nalašč!«

A ga ni več slišala.

Odvihrala je iz kuhinje, bentila je kot furman, preklinjala in se glasno znašala nad psom, ki se ji ni pravočasno umaknil izpod nog.

Šel je za njo, klical jo je, a je bilo videti, kot da se je udrla v tla. Usedel se je na klop pred hišo in počasi drobil kos starega kruha, ki ga je našel v predalu v kuhinji. Pa mu nekako ni teknil, kar se mu je zdelo zelo čudno. Čez čas ga je začela tresti mrzlica, pot mu je tekel po hrbtu in košati lasje pod klobukom so se lepili, kot bi bili poškropljeni s krvjo. Kakšno uro zatem ga je našel sosedov France, po nekem čudežu je šel mimo, klečal je na kolenih in bruhal, kot bi se duša, trepetajoča in krhka, hotela izseliti iz njegovih prsi.

Več dni je ležal v postelji, bil je slaboten, videl je dvojno in glava ga je bolela kot še nikoli dotlej.

»Jutri bomo šli po zdravnika, če ti ne bo bolje,« je obljubljala mama, a tega jutri kar ni hotelo biti.

Tisto poletje ni bil za nobeno rabo. Zato je mama prodala prašičke in vseh deset kokoši, ki so po navadi kločile po dvorišču.

»Prašički so bili babičini,« je slabotno ugovarjal. Zamahnila je z roko in ga pustila samega.

»Še kupca za tole podrtijo dobimo, pa se lahko preselimo v Škofjo Loko,« je dejala ob večerji.

Bilo je enkrat konec junija, babica je že nekaj dni ležala, noge je niso več držale, bile so preveč vodenične, da bi ji še služile.

»Nikamor ne bom šel. Tukaj bom ostal, delal bom na tistih flikah, ki so še ostale,« je trmaril, ne da bi dvignil pogled izza krožnika.

Mama je umolknila. Nič ni rekla. Ko je dvignil pogled, se je izmikala njegovim očem.

Sestra ga je pod mizo brcnila in to z vso močjo.

Zdelo se mu je, kot da se v njem sesuva svet. Ničesar več ni bilo, kar bi ga vezalo na domačijo. Vsi so vedeli, da bo konec tedna prišel njen bratranec Polde s tovornjakom in odpeljal njihovo imetje v Škofjo Loko.

 

Zvečer, menda so že vsi spali, se je splazil v babičino sobo, položil glavo na odejo in se zjokal. Nežno ga je gladila po laseh, bila sta tiho, pa saj besede sploh niso bile potrebne, tudi brez njih sta se razumela. Objel jo je, blagoslovila ga je v imenu očeta in sina in svetega duha. »Pojdi in živi v miru,« mu je rekla ter ga objela.

Zjutraj ga ni bilo več. Ubogal jo je in odšel k njenemu bratu, v Idrijo, kjer je začel delati v rudniku.

Do danes se domov ni več vračal. Preveč je bolelo. Tudi sestre in mame ni nikoli več srečal. Ob zadnji povodnji v Škofji Loki je zalilo hišo, kjer sta živeli, obe je odneslo, gasilci so, vsaj tako je pisalo v časopisu, pozneje našli le njuni trupli.

Že dolgo je vedel, da lahko prinašamo okoli vse in vsakega, le srca ne moremo. Ko se je upokojil, so mu dali odpravnino in ga vprašali: »Kaj boš z njo, povej nam?«

Nasmehnil se je in odgovoril, bog mu je priča, da tega ni hotel, a so besede kar same privrele na dan: »Kupil bom našo staro domačijo pod Starim vrhom in se vrnil tja.«

Sedaj je tu. In ne gre nikamor več. Mogoče ga bodo odnesli od tod v krsti, kot so očeta, bogve, kaj se bo še zgodilo, a sam ne bo odšel. Nikoli.

Popravil bo hišo, pozidal podrte zidove, na novo bo postavil ognjišče, zamenjal okna, kupil kravo, prašička, konja in nekaj kokoši. Sosedje so mu obljubili, da mu bodo pomagali.

»Zmeraj sem vedel, da se boš vrnil,« mu je rekel Podmlačan starejši. Prikrevsal je izza gošče, kjer je nekoč stal kozolec, z dvignjeno palico ga je že od daleč pozdravljal in smeh, ki se je risal na njegovih škrbastih ustih, ga je pogrel z vso toplino, ki jo je premogel.

»Še žensko ti bomo zrihtali, potem pa bo, kar bo,« je dejal šegavo in ga prijateljsko lopnil po rami. Šel je z njim, ko je stopil do pokopališča v Javorjih, kjer je v zadnjem počitku ležala babica. Grob je bil zaraščen in komaj viden, imelo ga je, da bi kar brž poruval plevel, zalil z malto prevrnjene in okrušene robnike, a se je še pravi čas ustavil.

»Za vse bo še čas,« si je dejal.

Zazvonilo je k večerni maši, z glave je snel klobuk in ga podržal v roki.

»O, bog, doma sem, doma!«

         

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Splošno / nedelja, 22. april 2007 / 07:00

Moj zdravnik

Na Jesenicah so največ glasov zbrali splošna zdravnica Ivica Vreš, pediater Franci Krajnik in ginekolog Drago Sredanovič.

Objavljeno na isti dan


Šport / torek, 16. februar 2016 / 17:00

Začenja se končnica Pokala Spar

Kranj – Košarkarji so konec tedna odigrali še zadnje tekme 15. kroga lige Telemach. Ekipa Šenčur Gorenjska gradbena družba je pri Rogaški izgubila z 72 : 62 in je trenutno na lestvici na petem mest...

Radovljica / torek, 16. februar 2016 / 14:40

Alkohol prinaša stiske in gorje

Na Brezje so v soboto z zahvalami in prošnjami romali alkoholiki in ljudje, ki trpijo zaradi najrazličnejših oblik odvisnosti.

Gorenjska / torek, 16. februar 2016 / 14:35

Šolo je treba tudi »začutiti«

Prihodnji dijaki in študentje so se lahko pretekli petek in soboto podrobneje seznanili s programi na izobraževalnih ustanovah, na katerih bi želeli nadaljevati šolanje.

Šport / torek, 16. februar 2016 / 14:34

Naši smučarski upi najboljši

Po dveh dneh tekmovanj na 41. Pokalu Loka, ki so jih člani Smučarskega kluba Alpetour pripravili v Kranjski Gori, je skupna zmaga pripadla mladi slovenski ekipi smučarjev in smučark, kar trikrat pa so...

GG Plus / torek, 16. februar 2016 / 14:02

Prešeren na Facebooku

Snovanja to pot ne izidejo dan prej, ampak teden potem. En teden po Prešernu. Pa niso zato prav nič zamujena. Pisateljica Breda Smolnikar in komik Boštjan Gorenc Pižama, oba gorenjske gore lista, imat...