Karel Mauser kiparja Franceta Goršeta ob cerkvi sv. Jakoba v Podbrezjah

Gorenjski kraji na slovenski pisateljski poti

Društvo slovenskih pisateljev načrtuje v začetku leta 2012 izdati knjigo Slovenska pisateljska pot. Sestavlja jo sto zapisov o pisateljskih točkah po Sloveniji; gorenjskih 18 je zanjo sestavil Miran Hladnik. Tukaj vam v branje ponujamo kraje Karla Mauserja, Rudija Šeliga in Pavleta Zidarja.

Ker je zbolel, Mauserju pobeg čez mejo po partizanski zmagi ni uspel, obtičal je v Kranju, bil nekaj časa zaprt, iz nasprotovanja zmagovalcem je odklonil mesto učitelja in raje preživljal družino z delom na polju … Čeprav se je Šeligo v skladu z avtonomistično poetiko svojega časa izrekal proti povezovanju literature z avtorjevim življenjem in prostorom, se zdi vsaj domačinom zanimivo s Triptihom v roki sprehoditi se po njegovih lokacijah: skozi staro mestno jedro, se spustiti na breg Save, sesti v zadnjo vrsto mestnega kina in zaključiti izlet pri sto let starem Vodovodnem stolpu. Zidar je bil garaški pisec. S 76 knjigami za časa življenja v skupnem volumnu okoli štiri milijone besed gotovo sodi med najplodnejše slovenske avtorje. Ker je pisal zelo hitro in vročično (roman je s tintnim peresnikom napraskal skupaj v nekaj tednih in izdal tudi po tri knjige na leto), je težko verjeti njegovemu stalnemu zaklinjanju, da mu je pisanje muka.

Pisatelje radi povezujemo s kraji, v katerih so se rodili: Prešerna z Vrbo, Kersnika z Brdom pri Lukovici, Tavčarja s Poljanami ...

Podbrezje in Karel Mauser

Pri Karlu Mauserju, ki se je rodil 11. avgusta 1918 na Bledu, pa te povezave ni. Najbrž zato, ker se je družina po njegovem rojstvu kmalu odselila v Gorje in potem v Podbrezje v Matijevčevo kajžo (Podtabor 32), kjer je pisatelj preživel najlepši del svojega otroštva (v Podbrezjah sta živela tudi Mimi Malenšek in dolgo pred njo misijonar Franc Pirc, ki ima na župnijskem vrtu svoj spomenik), in potem v Kranj. Pa tudi nihče njegovih ni bil z Bleda: oče, ki so ga pogosto selili, ker je bil orožnik, se je priselil s Kočevskega, mama pa je bila rojena v Celovcu – v teh koncih je treba pač bivati dalj časa, da te sprejmejo za svojega. No, tudi Mauser je na Bled in v okolico lociral samo en svoj roman, Uro s kukavico (1959–60), raje jih je umeščal v Podbrezje in na Tabor, npr. kmečki roman Prekleta kri (1947), povest Jerčevi galjoti (1949) in trilogijo Ljudje pod bičem. Zato je razumljivo, da so kip Karla Mauserja, ki ga je izdelal France Gorše, ob 30-letnici pisateljeve smrti postavili ob cerkvi sv. Jakoba v Podbrezjah in ne znabiti na pročelje hiše na Prešernovi 11, kjer se je rodil, v neposredni bližini današnje športne dvorane; tam ni niti spominske plošče.

Po maturi, ki jo je opravil v drugem poskusu, se je vpisal v bogoslovje, se 1943 pred partizani umaknil na Turjak in bil po porazu domobrancev tam zajet in zaprt v Stični, dokler zapornikov niso osvobodili Nemci. Zaradi ljubezni do dekleta je izstopil iz bogoslovja, se zaposlil v Ljudski knjigarni in začel pisati roman o travmatičnih dogodkih na Turjaku, kjer je bil priča eksekuciji stotih domobrancev. 1945 je zamenjal dekle in se poročil. Ker je zbolel, mu pobeg čez mejo po partizanski zmagi ni uspel, obtičal je v Kranju, bil nekaj časa zaprt, iz nasprotovanja zmagovalcem je odklonil mesto učitelja in raje preživljal družino z delom na polju. Zaradi take drže so oblasti konec 1945 celo družino kot nemške simpatizerje izgnale iz Jugoslavije v Avstrijo. Tam se je selila iz enega begunskega taborišča v drugo, dokler se ji ni ponudila priložnost za preselitev v ZDA. Med vojno je Mauser pripadal krogu avtorjev, ki so objavljali v katoliški reviji Dom in svet, na Koroškem je objavljal v časopisu Koroška kronika, ki so ga izdajale angleške zasedbene oblasti, in pri Mohorjevi družbi, v Ameriki pa v tamkajšnji emigrantski periodiki in knjižno pri Slovenski kulturni akciji v Buenos Airesu. Njegovi najbolj poznani deli sta duhovniški roman Kaplan Klemen (1947/48), ki je preveden v nemščino, španščino in francoščino, in dvakrat predelana trilogija na temo druge svetovne vojne Ljudje pod bičem (1949/51, 1960/61, 1963–66), najkvalitetnejša pa je nemara povest Sin mrtvega. Odveč je poudarjati, da je bila njegova literatura v Sloveniji po drugi svetovni vojni na indeksu prepovedanih knjig.

 

Mauserjevo literarno, politično in osebno usodo je danes težko dojeti, tako zelo je bila razpeta med skrajnosti. Bil je odločen nasprotnik komunizma (v zadnjem obdobju celo predsednik Zveze protikomunističnih borcev v ZDA) in tako soodgovoren za razkol v emigrantskih organizacijah. Na nasprotnem bregu sta bila npr. socialnodemokratski politik in dramatik Etbin Kristan in pisatelj Louis Adamič, ki naj bi ovirala izseljevanje domobrancev v ZDA in napravila domobranski stvari veliko škode. Bojkotiral je obiske matičnih Slovencev v Ameriki, npr. Slovenskega okteta, češ da gre za komunistične trojanske konje, in obsojal emigrante, ki so se vračali v komunistično domovino. In vendar je v emigraciji predstavljal zmerno strujo, zmerno v primerjavi s skrajno militantno orientiranimi katoliki.

Podobno neoprijemljiva je bila tudi njegova literarna vloga. Kmalu po vojni, ko je bil še na Koroškem, je v Sinu mrtvega (1947) in v prvem delu Ljudi pod bičem (1949) pokazal, da zna pisati psihološko poglobljeno in moralno angažirano literaturo brez politične tendencioznosti, kar se je hvalevredno razlikovalo tako od tedanje matične kot od emigrantske proze na temo vojne. V prvi je krivdo za umor enakomerno porazdelil med sprta soseda in bralec do konca ne ve, kdo je partizan in kdo domobranec! Po preselitvi v Ameriko se je obrnil v bolj večerniško smer: okrepil je zgodbeno privlačnost svojega pisanja in ga ideološko jasno opredelil. Pisal je v zagovor domobranstva in v imenu protikomunistične interpretacije NOB in v tem smislu popravljal tudi svoja zgodnejša besedila. Izkazalo se je, da so bila sprva politično nevtralna le zaradi povojnih »političnih okoliščin«, tj. iz uvidevnosti do angleške zasedbene oblasti, ki je upravljala begunska taborišča in zalagala njegove tekste ter obenem sodelovala z zavezniško Jugoslavijo, in da le zaradi tega ni mogel prej z odkrito besedo na dan.

Sporočilni zasuk bi moral emigrantskemu literarnemu krogu, ki ga je vodil Tine Debeljak, ugajati, če ga ne bi zmotil kritični in pesimistični ton avtorjevega pisanja in njegova mračna slika zgodovine. Tako kot so pisatelji v stari domovini klicali po partizanski epopeji, so emigranti izpod Mauserjevega peresa pričakovali domobransko epopejo. Glasno so tudi oporekali poljudnemu domačijstvu in ruralizmu njegove proze, češ da táka večerniška literatura ni dovolj reprezentativna. Avtor je branil svojo odločitev za poljudni tip literature z opažanjem, da se visoko umetniška dela prašijo na policah neprebrana in da ljudje potrebujejo knjige, ki jih bodo radi jemali v roke. Negove knjige pri celovški Mohorjevi družbi so bile res bralsko odmevne: njihova skupna naklada je bila 20.000 izvodov – kar po 4000 izvodov na naslov.

Mauserjev položaj v taboriščih na Koroškem in med emigranti v Ameriki je bil poseben. Ni bil begunec, ampak izgnanec in namesto za Argentino, kamor je odšla katoliška intelektualna elita, se je odločil za Cleveland v ZDA. Z društvom Slovenska kulturna akcija v Buenos Airesu, ki mu je objavljalo povesti, ni bil vedno v najboljših odnosih, ker ga niso mogli ali hoteli honorirati, sam pa je pisal tudi zato, da bi lažje preživel svojo družino – ženo, štiri otroke, mamo in sestro. Ker bi bilo upanje na velike zaslužke s pisanjem blodno, tudi če je založništvo prevzela Mohorjeva, ki po tradiciji ni skoparila s honorarji, se je vsa emigrantska leta udinjal pri najtežjih fizičnih delih, ki so mu prinašala večjo plačo, vendar zraven načenjala zdravje; nazadnje je delal v tovarni kot brusilec svedrov. Umrl je za srčno boleznijo 21. januarja 1977, star 59 let.

Kranj in Rudi Šeligo

Kranj si je nadel ime Prešernovo mesto, čeprav je pesnik prišel sem samo umret. Od klasikov in tradicionalnih pisateljev so v Kranju nekaj časa živeli Simon Jenko, Janez Mencinger, Ivan Tavčar, Ivan Pregelj in Mimi Malenšek, med kranjskimi avantgardisti in modernisti so poznani Franci Zagoričnik, Pavel Lužan, Marko Pogačnik, Iztok Geister, Tone Perčič, najbolj pa gotovo Rudi Šeligo.

Rudi Šeligo se je rodil 14. maja 1935 na Sušku pri Reki na Hrvaškem knjigovodju Rudolfu in materi Marjani Krsnik, kuharici iz hrvaškega Zagorja. 1939 se je družina preselila na Jesenice, kjer je med vojno hodil v osnovno šolo, po vojni pa v gimnazijo. Preden je nadaljeval študij na učiteljišču v Tolminu, kjer je 1954 maturiral, je eno leto delal v jeseniški železarni: kriva je bila najbrž nočna glasbena scena, ki se je je udeleževal v vlogi pozavnista v lokalnem ansamblu in mu je očitno jemala več časa kot učenje. Po maturi se je vpisal na ljubljansko filozofsko fakulteto in leta 1960 diplomiral iz filozofije in psihologije. Zaposlil se je na Višji šoli za organizacijo dela v Kranju, pozneje Fakulteti za organizacijske vede, kjer je do 1993 predaval statistiko. Ker so za to mesto zahtevali višjo izobrazbo, je 1987 napravil magisterij iz estetike: Identifikacija in katarza v poetiki drame. Prešernovo mesto je postalo njegov dom, rad pa se je odpeljal pisat tudi v Sabonje v Brkinih, od koder je bila doma njegova žena. Pisateljsko sobo tam so svojci ohranili táko, kot jo je zapustil.

 

Šeligo je razumel pisateljski poklic kot sestavni del dejavnosti slovenskega javnega intelektualca. V tej vlogi je prevzemal tudi uredniške funkcije v literarnih revijah (Revija 57, Perspektive, Problemi, Nova revija) in pri knjižni zbirki Znamenja ter predsedništvo Društva slovenskih pisateljev. Bil je aktivist slovenske demokratizacije in osamosvajanja (kar je opisal v knjigi Prehajanja: Izjave, protesti in nagovori ), državni poslanec in predsednik Borštnikovega srečanja. V medijsko politiko je posegal kot predsednik sveta Radia in televizije Slovenije. V drugi polovici leta 2000 je bil imenovan za ministra za kulturo v kratki vladi Andreja Bajuka in spisal prvi nacionalni kulturni program.

Šeligovo zgodnje pisanje prepoznamo po umiku psihologizacije, popolni odsotnosti dialoga in discipliniranem omejevanja na popis zgolj čutno dojemljivega (»proza, v kateri bodo govorile stvari same«), po stilu, ki ga je Taras Kermauner poimenoval reizem in je značilen zlasti za njegov kratki roman Triptih Agate Schwarzkobler (1969). Triptih velja za slovensko varianto francoskega novega romana in je zanj prejel nagrado Prešernovega sklada. Roman, v katerem se komaj kaj zgodi, se bere, kot da bi se avtor zgledoval pri nemem filmu in kot da pripovedovalec o zadevah, ki o njih poroča, ne ve nič. Čeprav se je Šeligo v skladu z avtonomistično poetiko svojega časa izrekal proti povezovanju literature z avtorjevim življenjem in prostorom, se zdi vsaj domačinom zanimivo s Triptihom v roki sprehoditi se po njegovih lokacijah: skozi staro mestno jedro, se spustiti na breg Save, sesti v zadnjo vrsto mestnega kina in zaključiti izlet pri sto let starem Vodovodnem stolpu. Natančno branje pa razkrije še pomenljive vzporednosti s Tavčarjevo Visoško kroniko, od koder si je Šeligo sposodil naslovno osebo. Še bolj kot prozi je bil Šeligo zapisan dramatiki; samo nekaj naslovov: Kdor skak, tisti hlap (1973), Čarovnica iz zgornje Davče (1977), Lepa Vida (1979), Svatba (1981), Ana (1984), Slovenska savna (1987) ... Proza in drama Rudija Šeliga brodita po področju nezavednega (simbolno vlogo imajo stolp, nedograjena hiša, reka, visoka ženska frizura) in vedno razločneje izražata gnev do družbenih napak, bodisi da gre za malomeščanski vsakdanjik bodisi za totalitarno oblastništvo.

Umrl je 22. januarja 2004 v Ljubljani, pokopan je na Žalah v Ljubljani, v bližini Plečnika in Sternena. Za življenja sta njegove zasluge potrdili Prešernova nagrada (1989) in nagrada kresnik za roman Izgubljeni sveženj (2002), po smrti ga ohranja v spominu vsakoletna podelitev Šeligove nagrade na Tednu slovenske drame za najboljšo uprizoritev. V preddverju Prešernovega gledaliča v Kranju je v pritličju na marmornatem zidu njegov portret, ki ga je izdelal kipar Drago Tršar leta 2008.

Slovenski Javornik, Jesenice, in Pavle Zidar

Pavle Zidar je bil rojen kot Zdravko Slamnik 6. januarja 1932 na Slovenskem Javorniku na Jesenicah v železarski družini, ki je živela v najetem stanovanju. Oče je bil po rodu iz Zabreznice in sorodstveno povezan s Prešernovo rodbino, mama pa z Jesenic. Selili so se že v prvem letu njegove starosti, pri štirih v delavsko barako Kranjske industrijske družbe. V osnovno šolo je hodil na kilometer in pol oddaljeno Koroško Belo. Trinajstleten je ob koncu vojne sodeloval pri ponesrečenem partizanskem miniranju šole in bil zato zaprt v Begunjah, od koder so ga aprila 1945 rešili partizani Kokrškega odreda. Za deset dni svojega partizanovanja od tedaj pa do osvoboditve so mu priznali status borca, vendar je pozneje do Osvobodilne fronte zavzel kritično stališče. Vojni dogodek ga je močno zaznamoval in se vedno znova pojavlja v njegovem pisanju.

 

Po vojni je na Jesenicah napravil nižjo gimnazijo in 1950 v Ljubljani učiteljišče. Poslali so ga učiteljevat na Dolenjsko, vsako leto na drugo šolo: Trebelno, Mokronog, Karteljevo, Orehovica, Zagradec. Privzel je ime Pavle Zidar in začel objavljati pesmi. Iz idealističnega komunističnega prepričanja je kritiziral lokalne oblastnike in se tako močno zapletel v konflikte z njimi, da mu na Dolenjskem ni bilo več obstati. Preselil se je na Primorsko, sprejel službo vzgojitelja v dijaškem domu pomorske srednje šole v Piranu, se poročil s kolegico učiteljico, dobil hčer in potem še dvojčka, odslužil vojsko, izdal pesniško zbirko in se posvetil kulturni dejavnosti. Organiziral je literarne večere s pisatelji Cirilom Kosmačem, Alojzom Gradnikom, Miro Mihelič, Jožetom Udovičem, Edvardom Kocbekom idr. Z 29 leti se je 1961 zavihtel na mesto ravnatelja piranske osnovne šole. In od poezije prešel na prozo.

Zaslovel je z avtobiografskim romanom Soha z oltarja domovine (1962). Navadil se je pisateljevati zdoma. Pisat je hodil najprej v samostan Pleterje, kjer je prior Edgar, ki je med vojno pomagal partizanom, rad sprejemal take goste. V Svetem Pavlu (1965) in njegovem nadaljevanju pod naslovom Oče naš (1967) je kritično pogledal na obdobje povojne kolektivizacije na Dolenjskem.

Leta 1966 so ga, ker je preveč kazal na napake odgovornih, izključili iz partije, čeprav se je zanj zavzel sam Josip Vidmar. Pustil je prosveto in se preživljal samo s pisanjem. V Kobaridu si je uredil pisateljski kvartir in dolenjsko kmečko tematiko zamenjal z erotično mestno (Marija Magdalena), pisal pa je tudi v Luciji, kjer je družina dobila blokovsko stanovanje; tu je njegova spominska soba. Kobariškemu obdobju je 1976 sledilo štajersko: pisateljevat je hodil na hribovsko kmetijo v Gaj nad Mariborom, nekdaj Sveti Križ na Kozjaku. Za to obdobje je značilna tematika učiteljskega poklica, iskanje boga in vrnitev k poeziji. Njegova proza si rada privošči ekspresionistično izkrivljanje realnosti. V središču je vedno kritičen posameznik, ogrožen od poškodovane družbe in od samega sebe in v spopadu z zlom, ki ga obdaja. Romane je sestavljal iz samostojnih novel, kritika pa je še posebej cenila njegovo bogato lirično metaforiko.

Zidarjeva težava je, da realnih oseb in dogodkov, iz katerih se je napajal njegov kritični angažma, ni dovolj literarno zakamufliral ali jih celo sploh ni. Ker je uporabil kar realna imena, so se lokalni akterji seveda prepoznali in odreagirali prizadeto. Z avtobiografskima povestima Barakarji (1968) in Dim (ki diši po sestri Juli), 1970, se je zameril tudi sorodnikom in materi, ki je že naslednje leto umrla. Simbolično se ji je oddolžil z romanom Sveta Barbara (1972), ki ga je podpisal s psevdonimom Timotej Noč, užaljenim sokrajanom pa z romanom Okupacija Javornika leta 1983. Šele zdaj so se odnosi z rojaki toliko otoplili, da je spet obiskal rojstni kraj, ki ga zaradi zamere do domačinov ni videl celih 14 let.

Zidar je bil garaški pisec. S 76 knjigami za časa življenja v skupnem volumnu okoli štiri milijone besed gotovo sodi med najplodnejše slovenske avtorje. Ker je pisal zelo hitro in vročično (roman je s tintnim peresnikom napraskal skupaj v nekaj tednih in izdal tudi po tri knjige na leto), je težko verjeti njegovemu stalnemu zaklinjanju, da mu je pisanje muka: »Garam več kot Balzac. Napori, ki jih vlagam v svoje pisanje in s tem v slovensko prozo, so strašni!« To ga je tiralo v bolezen, ves čas pa ga je razjedala skrb za eksistenco, iz katere je moledoval za honorarje, in ki se je umirila šele z zgodnjo upokojitvijo leta 1984. Danes je skoraj nepojmljivo, da je honorarje prejemal od založb, še preden se je sploh lotil pisanja. Zadnje desetletje je živel v skrajnem nezadovoljstvu s sabo in s svetom, razbolet in zagrenjen. Čeprav je od prvih objav dalje prejemal nagrade (Prešernovega sklada za Soho, Prežihovo za Svetega Pavla, mesta Ljubljane za knjigo leta Kukavičji Mihec 1972, s Prešernovo nagrado za življenjsko delo je leta 1987 prehitel Janeza Gradišnika in Borisa Pahorja, kar je sprožilo ugovore v kulturni javnosti), čeprav je bil deležen državnih podpor, bil bran, ponatiskovan in prevajan, se je venomer pritoževal nad svojo neodmevnostjo. 6. avgusta ga je zelo vznemirila negativna kritika njegove zadnje knjige izpod peresa Mateja Bogataja. Umrl je, zadet od možganske kapi, teden dni pozneje, 12. avgusta 1992 v Kliničnem centru v Ljubljani. Grob ima na piranskem pokopališču.

Do Zidarjeve rojstne hiše se najhitreje pride z avtocestnega izvoza Lipce. Po kilometru in pol cesta proti Jesenicam prečka Savo in železnico in čez 200 metrov zavijemo v prvo ulico levo. Hiša je takoj na začetku na levi. Okolje ni nič kaj idilično in mogoče bo komu ljubše, če spomin na pisatelja počasti raje z obiskom Osnovne šole Koroška Bela. Ta podeljuje Zidarjeve plakete za najboljše literarno delo učencev, v Zidarjevem kotičku v knjižnici pa razstavlja njegova dela in doprsni kip, ki ga je izdelal akademski kipar Jaka Torkar leta 1996.

           

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Šport / petek, 19. april 2019 / 09:17

Med Rise prihaja tudi Kopitar

Bled – Naša članska hokejska reprezentanca na Bledu nadaljuje priprave na svetovno prvenstvo divizije I-A, ki se bo konec meseca začelo v Kazahstanu. Varovanci selektorja Iva Jana so v sredo gostov...

Objavljeno na isti dan


Cerklje na Gorenjskem / torek, 30. maj 2017 / 17:04

Predstavila Ivano Kobilco in njene sodobnike

Cerklje – V galeriji Petrovčeve hiše v Cerkljah so v četrtek slovesno odprli likovno razstavo predsednice Društva likovnikov Cerklje Darinke Kralj z naslovom Ivana Kobilca in njeni sodobniki. To je...

Kamnik / torek, 30. maj 2017 / 17:03

Na Občini Kamnik razstavlja Luka Dakskobler

Kamnik – V preddverju Občine Kamnik so v sredo, 10. maja, odprli razstavo z naslovom Prvih pet pravljičnih let: Križnikov pravljični festival, ki jo krasijo fotografije s festivala pravljic, ki ga...

Radovljica / torek, 30. maj 2017 / 17:03

Že osemnajstič ustvarjali panjske končnice

Radovljica – Tradicionalne delavnice oblikovanja panjskih končnic, ki jih že osemnajst let organizira OŠ Antona Janše iz Radovljice, so letos gorenjski osnovnošolci oblikovali na Vurnikovem trgu. »...

Zanimivosti / torek, 30. maj 2017 / 17:02

Na kavi z brati Prevc

»Peter, Cene, Domen!« so v petek popoldan v Salonu pohištva Prevc v Dorfarjah vzklikali številni mladi navijači bratov Prevc. Vsi trije so v salon prišli »na kavo«, na klepetu pa se jim je pridružil P...

Razvedrilo / torek, 30. maj 2017 / 14:45

Glasbeni večeri pod grajsko lipo

Kranj – V četrtek, 1. junija, se ob 20.30 s koncertom pevke Nine Strnad začenja cikel zanimivih koncertnih dogodkov na vrtu gradu Khislstein. Po besedah umetniške vodje Romane Krajnčan, bodo večeri...