Admir je res skočil (1)

Sredi oktobra so se naročniki Gorenjskega glasa in ljubitelji mandarin skupaj z Gorenjskim glasom in Kompasom odpravili v dolino Neretve, na ´berbo` mandarin, kot pravijo domačini.

Ko so se najbolj pridni tisti petek okoli pete ure zjutraj odpravljali na delo, se je kranjska avtobusna postaja zdela kot manjši panj: za dva avtobusa ljubiteljev mandarin se je odločilo, da se za tri dni z Gorenjskim glasom in Kompasom odpravijo na obiranje mandarin v dolino Neretve. V enem avtobusu je bila Kompasova turistična vodnica, v drugem vodnik - Barbara Bavec in Aleš Rabzelj, ki sta Glasovce s svojim znanjem in dobro voljo v treh dneh popolnoma očarala.

Ko sem prispela na avtobusno postajo, sem pač zavila v najbližji avtobus, in dobila sedež številka ena, vodiča in prijetna gorenjska šoferja Boštjana in Simona.

Pot nas je najprej iz Kranja vodila do mejnega prehoda Vinica. Po prestopu meje smo sicer načrtovali, da se bomo peljali po hrvaški avtocesti, vendar so imeli sosedje močan veter in kmalu smo naleteli na tablo 'obvoz'. Ravno v času našega izleta pa so imeli Hrvatje tudi probleme s požari.

S kar precej postanki in radijskim glasom našega vodiča Aleša je vožnja do prvega cilja, do Mostarja v Bosni in Hercegovini, minila hitro. V znano mesto, ki v zadnjih letih dobiva vse modernejšo podobo, smo tako prispeli v poznih popoldanskih urah, imeli krožni avtobusni ogled mesta, se tudi sprehodili po njem in si ogledali staro mestno jedro Kujundžiluk. Prevzela nas je tudi zgodba Starega mostu, prizorišča znamenitih mostarskih skokov, ki je bil med zadnjo vojno porušen, kasneje s pomočjo Unesca obnovljen in leta 2004 znova odprt. Mimogrede smo od lokalnega vodiča izvedeli precej o zgodovini Mostarja, medtem ko se je od nekod pojavil Admir z zanimivo idejo: če zberemo dovolj denarja, bo skočil. Samo za nas. Zbrali smo več kot petdeset evrov in Admir se je ne glede na mraz povzpel na most, odrinil in skočil. Marsikdo je namreč mislil, da iz vsega skupaj ne bo nič, da bo pač rekel, da smo zbrali premalo denarja, da je voda premrzla, da preveč piha; nekateri so celo pripomnili, da jih ne bi presenetilo, če bi jo z denarjem popihal, kar se je v preteklosti že zgodilo. Natakar iz bližnje kavarnice pa je komentiral, da tako ali tako njihovi fantje največ skačejo za Slovence. Admir je prisotne s svojim pogumom navdušil, namenili so mu glasen aplavz, mu ob prihodu iz vode stisnili roko: vsaka čast.

Iz Mostarja nas je pot vodila nazaj na Hrvaško, do hotela Nimfa v Živogošću v bližini Igrane. Po večerji smo dobesedno popadali v postelje.