Volitve 2011

Za marsikoga bo 4. december vesel dan, za drugega pa žalosten, odvisno od tega, kako zagrizen pripadnik posamezne opcije je. Za večino bo to le dan volitev, skratka nič takega, česar ne bi že doživeli.

Med časom do volitev pa bomo dnevno doživljali t. i. predvolilne dejavnosti. Kranj (pa tudi druga mesta in vasi) bo poln plakatov znanih in manj znanih obrazov, s katerih bo vela sreča in upanje, in ki bodo kar klicali, da bi jih volili. Televizija bo kot medij medijev izdala razglas v svoji nepristranosti, pri čemer bodo posamezni novinarji kot že doslej izrazito navijali za svoje favorite. Enako se bo dogajalo v časopisju. Tako volitve, gledano s strani občinstva, izpadejo kot tekma, v kateri ni četrtfinala, polfinala in finala, ampak se naenkrat igra le v finalu in še to brez nepristranskih sodnikov. To je tako, kot če bi v rimskih časih nagnali v gladiatorsko areno vse gladiatorje naenkrat in ni hudič, da jih ne bi preživelo toliko, da bi gladiatorski sistem deloval še naprej. Seveda tu predvolilni boj ni tako krvav, rezultat pa je v bistvu enak. V parlament pride točno toliko poslancev, kot to predvideva ustava, ne glede na prejšnje strankarske boje. Vendar z eno bistveno razliko. V gladiatorskem boju obstanejo le tisti, ki so močni, ki obvladajo svoj posel in ga zato občinstvo nagradi s ploskanjem. V parlament pa so lahko izvoljena vsakovrstna skrpucala, le da so po volji vodstva strank. Njihova predvolilna dejavnost je le v tem, da volivce nategnejo bolj kvalitetno kot njihovi tekmeci. Temu se v strankarskem jeziku reče »predstavitev programov«. Torej je bistvo predvolilne dejavnosti nategovanje volivcev. Tako volilno telo deluje kot zbegana devica. Speča se s tistim, ki ji obljublja največje užitke. Nisem še slišal poslanca, ki bi obljubljal zaradi krizne situacije kri in solze, kot je to storil Churchill med drugo svetovno vojno. Pa še temu se je maščevalo, saj po koncu vojne kljub vojni zmagi ni bil znova izvoljen za predsednika vlade.

In tu naletimo na pojem narodove volje. Prevedeno v ustavni jezik je poslanec predstavnik vsega ljudstva. Takšnega poslanca, ki bi se vsaj približno tega držal, nisem slišal, pa tudi ne videl, kljub temu da nisem ena izmed tistih treh vzhodno-azijskih opic. Poslanci so prisesani na prsi strank in skozi njihovo »mleko« priteka vse kaj drugega kot pa volja ljudstva. Mogoče bi bilo smotrno, da se stranke uvrstijo v družinski zakonik kot ena izmed oblik starševstva in bi bila zadeva tako tudi pravno regulirana. Tako na podlagi ustave poslanci teoretično v parlamentu izražajo voljo ljudstva, kar je v bistvu isto kot božja volja. Ljudska volja je enako neulovljiva kot božja, pri čemer se ljudska volja na vsake toliko časa le otelovi, božja volja pa nikdar. Torej imajo služabniki cerkve narobe, ko vernikom po cerkvah razlagajo, da mora biti Francelj (ime je izbrano po naključju) bodoči poslanec, ker je to božja volja.

Poslanci so to že davno dojeli. Takoj ko so izvoljeni in s tem materialno preskrbljeni za najmanj pet let, je za njih ljudstvo imaginarna zadeva. Ljudstvo, ki jih je izvolilo, jim v zvezi s tem očita pregrešnost, zlasti zaradi raznih privilegijev, ki jih poleg osnovne plače uživajo. Vendar jim v zvezi s tem ni kaj očitati. Star (koliko, ne vem, sem ga pa slišal od stare matere kmetice) pregovor pravi: Prašič, ki je pri koritu, pa noče žreti, je bolan. Čim prej ga je treba zaklati, da ne bo škoda še večja. Torej, spoštovani volivci, glasujte le za »zdrave« predstavnike ljudstva, da ne bo prišlo do množičnega »pokola«.

Takšen je moj pogled na te predčasne volitve, pri čemer je vsaj zame razlika med predčasnimi volitvami in rednimi volitvami ta, da bomo časovno gledano manj trpeli kot pa pri rednih volitvah. Vedeti pa je treba, da kljub vsemu tisti, ki ne voli, kljub temu voli. Saj v sistemu, v katerem je stranka vse, posameznik pa nič, parlament deluje, kot to želi strankarska koalicija, ne pa zdrava pamet.