Kdo vse vidi in vse ve?

Ko sem bil še otrok, so nas stare mame, mame, tete in druge dušebrižne osebe svarile, da ne smemo početi nič nespodobnega, kajti »Bog vse vidi in vse ve«! Bog je en tak strogi Oče, ki gleda iz nebes in vidi vse, kar se godi na zemlji. Vidi tudi, če je tema in če je kdo skrit, pa počne kaj grešnega. To svarilo je bilo tako pogosto, da ga je ljudstvo povzelo tudi v pregovoru: »Bog vse vidi, Bog vse ve, greh se delati ne sme.« Blaženi Anton Martin Slomšek pa je zapisal: »Tri reči imej vedno pred očmi: oko Božje, ki vse vidi, uho Božje, ki vse sliši in pa tiste bukve, v katere Bog vse tvoje dejanje piše.« Kakor kak nebeški knjigovodja, ki vodi obsežno knjigovodstvo človeških grehov in bilanco, na podlagi katere bomo izplačani poslednji dan …

V vprašanje, ali Bog res vse vidi in vse ve, se ne bi spuščal, kajti jaz o tem ne vem nič. Gotovo pa je, da je imelo zapisano svarilo v časih, ko je bilo naše ljudstvo še bogaboječe, svoj pomen in učinek v moralnem smislu. Človek, ki verjame, da Bog vse vidi in vse ve, bo sam od sebe ravnal in se držal spodobno, kar je vredno več, kot če to počne po prisili in pod grožnjo človeških oziroma pravosodnih kazni. A tisti časi so, kot kaže, že davno mimo. Živimo v »svetu brez vrednot« ali vsaj sredi krize vrednot. Kateri od današnjih zlikovcev pa se boji, da ga bo v njegovih nečednostih videl in slišal nebeški oče in ga zapisal v svoje bukve. Je.. se jim.

Stvar je danes v tem, da smo hkrati z izgubo bogaboječnosti in strahospoštovanja nebeških in zemeljskih avtoritet prišli v družbeno stanje, v katerem bomo, če bo šlo tako naprej, kmalu lahko zapisali, da človek vse vidi in vse ve. Ko je George Orwell že leta 1949 objavil svoj znameniti roman z lapidarnim naslovom 1984, je veljalo, da je ta podoba družbe, v kateri so ljudje totalno pod nadzorom, le »negativna utopija«, v družbeni dejanskosti pa naj bi se kaj takega nikoli ne zgodilo. A po »enajstem devetem« se je nadzor nad nami – v imenu zagotavljanja naše varnosti – tako povečal in postal tehnološko tako učinkovit, da od totalnega, »božjega« nadzora nismo več prav daleč. Pomislite, kako bi bilo, če bi že Hitler in Stalin in drugi diktatorji za njima razpolagali s tako informacijsko komunikacijsko tehnologijo, kot jo danes uporabljamo že navadni smrtniki (da o tisti, ki jo imajo varnostne službe, niti ne govorimo) – kako totalen bi bil nadzor nad ljudmi! To bi bil šele ta pravi totalitarizem! Če bi imeli že v komunizmu sovjetskega tipa takšen nadzor nad telefonskimi pogovori, spletnim komuniciranjem, vse podatke o plačevanju z raznimi karticami, vse te nadzorne kamere, ki vse vidijo in vse slišijo, računalniki pa sami od sebe vse beležijo v elektronske knjige, ki za božjimi najbrž sploh ne zaostajajo …

Big Brother is watching you! Ko smo to parolo brali pri Orwellu, je zvenela tragično. V televizijskih šovih tipa Big Brother se vse skupaj dogaja kot farsa. Nastopa pa – ali pa je že nastopil – čas, ko bo tudi v resničnostnem šovu življenja nas vseh neki Veliki brat videl in slišal in zabeležil vse, kar počnemo, tudi tisto, kar počnemo v temi, na skrivaj, v utvari, da nas nihče ne vidi in ne sliši. Dokler se to dogaja v demokratičnih družbah, kakršne so evropske in ameriška, je to še neboleče. Kaj pa če Veliki brat postane tudi veliki diktator?! – O teh rečeh smo govorili tudi na Glasovi preji z Goranom Klemenčičem, ki je strokovnjak za pravni vidik tega vprašanja. In če vas to zanima, si lahko več preberete v tokratnem GG+.