Vabljeni na jesensko gostijo (2)

Vreme nam je minule dni malce zmešalo štrene, a nič ne de. Upam, da ste pred tem že poskrbeli za zalogo kostanja, orehov, jurčkov in drugih okusnih darov, ki so zaščitni znak jeseni. Vsi ti nam pošteno popestrijo jesenske dni, če pa se z njihovo pomočjo odkrižamo še kakšne zdravstvene tegobe, toliko bolje.

Najprej strimo trd oreh

Čeravno so v ljudskem zdravilstvu bolj kot orehova jedrca cenjene mlade lupine plodov in zeleni plodovi, se tokrat posvetimo zgolj in edino semenom – seveda, če nam bo oreh, trd, kot je, sploh uspelo streti. Že babice so otrokom, ki so težko zbrali misli oz. so bili bolj trdi pri razmišljanju, priporočale, naj pridno trejo in zobajo orehe (Juglans regia). Zaradi podobnosti orehov s človeško glavo so namreč veljali za pomoč pri različnih težavah z glavo. Jedrca res močno spominjajo na možgane in morebiti je res nekaj resnice v tem, da jih krepijo in iskrijo misli. Pogosto jih priporočajo nosečnicam, saj naj bi zaradi bogate obdarjenosti s folno kislino dobro vplivali na razvoj zarodkovih možganov. Kar se redilnosti in prebave tiče, so orehi na precej slabem glasu, kar pa je vse prej kot upravičeno. Orehi sami po sebi namreč ne redijo, za slednje je bolj kriva orehova potica in druge orehove dobrote. Surova jedrca brez testa in dodatkov so odličen vir energije in esencialnih maščobnih kislin. Navkljub maščobnemu bogastvu, ki ga vsebujejo, človeka ne obremenjujejo s škodljivimi nasičenimi maščobnimi kislinami in nevarnim holesterolom. Nasprotno, celo zmanjšujejo raven holesterola v krvi in zmanjšujejo možnost razvoja srčno-žilnih obolenj. Če bomo dnevno zaužili pest ali dve orehov, se bo to pozitivno odražalo tudi na našem srcu, žilju, koži, laseh, nohtih in seveda počutju. Zaradi precejšnje vsebnosti aminokisline triptofana, ki v telesu sprošča hormon ugodja serotonin, namreč orehi tudi sproščajo in pomirjajo. Kakopak so orehi bogati tudi z minerali, denimo kalcijem, magnezijem, železom, selenom, fluorom in bakrom, in vitamini, predvsem skupine B, ter vitaminom E. Vse bolj so v ospredju tudi zaradi elaginske kisline, ki naj bi zmanjševala možnost pojava rakastih obolenj.

Brez kostanja ni jeseni

Upam, da ste jo to jesen kaj mahnili v gozd. Če v košaro že niste položili kakšnega jurčka, ste gotovo kar nekaj plodov pravega kostanja (Castanea sativa), s katerim si krajšate dolge jesenske večere. Kar milo se mi stori, ko pomislim na prijetne večere v družbi prijateljev, pečenega kostanja in mošta. A na zadnjo dobrino je ob kostanju bolje pozabiti, saj v kombinaciji lahko povzroča precejšnje prebavne težave. Zraven kostanja je najbolje piti le navadno vodo. Kdor nima te sreče, da bi nabral svojo bero kostanja, zavije na mestne ulice, kjer ne manjka prodajalcev pečenega kostanja in slastnih goriških maronov. Z njimi se človek na mah okrepi, razvedri in segreje premražene kosti. Hranilne snovi in aktivne sestavine kostanja krepijo krvni obtok in nam pomagajo v prehodnem obdobju, ko se organizem prilagaja na čedalje hladnejše vreme. Preženejo lahko tudi črne misli in zimsko depresijo, ki korenini v pomanjkanju sončnih žarkov in svetlobe. Kot rečeno, nas kostanj mimogrede napolni z energijo, zato le veselo po njem, zlasti če se nam zdi, da nam energije kronično primanjkuje. Kostanj je znan po veliki vsebnosti ogljikovih hidratov, predvsem škroba, in po nizki vrednosti maščob. Pohvali se lahko s precejšnjo obdarjenostjo z vitamini skupine B, predvsem z vitamini B1, B2, B6 in B9 oz. folno kislino. Nekoliko manj premore vitaminov A in C. Oskrbel nas bo tudi s kalijem, fosforjem in številnimi pomembnimi elementi v sledovih. Zaradi vsega povedanega je kostanj zelo primerna hrana za otroke, športnike, starejše in vse, ki so izpostavljeni večjim telesnim in psihičnim naporom. Uživamo ga predvsem kot vmesni obrok. Odsvetuje se diabetikom in bolnikom z jetrnimi obolenji.