Janko je prevozil najstarejšo kolesarsko dirko na svetu

Besedilo: Miroslav Braco Cvjetičanin
Kategorija: Šport / / 06:00

Brevet ali z drugim imenom Randonee je organizirana ekstremno dolga kolesarska vožnja.

Kolesarji, ki se jim v tej disciplini lahko reče randonneurji, potujejo po določeni trasi, skozi določene kontrolne točke in morajo zaključiti vožnjo znotraj določenega časovnega limita. Ti časovni limiti so sicer zahtevni, vendar dovoljujejo vožnjo v udobnem tempu.

Randonee je francoska beseda, ki se lahko prevede kot »dolgo potovanje«. Brevet pa pomeni potrdilo in se nanaša na kontrolni kartonček, ki ga randonneurji nosijo s seboj in ga morajo žigosati na kontrolnih točkah. Tako je pripovedoval Janko Habjan iz Kranja.

Letošnjega breveta Pariz–Brest–Pariz, ki je na sporedu vsaka štiri leta, se je udeležilo 26 Slovencev, Tanja Kavčič iz Solkana pa je bila edina ženska. Za uspešno prijavo na brevet so morali vsi, ki so si želeli nastopiti v Parizu, v letošnjem letu opraviti kvalifikacije na razdaljah 200, 300, 400 in 600 km. Od Pariza do Bresta in nazaj je pot dolga 1230 kilometrov. To je najstarejša dirka na svetu. Prva se je zgodila že daljnega leta 1891.

»Randonee je test vzdržljivosti, samozadostnosti in kolesarskih sposobnosti posameznika, kolesarji ne tekmujejo med seboj. Kolesarji morajo s seboj nositi oblačila za različne vremenske razmere, rezervne dele in orodje za morebitna popravila kolesa. Breveti vključujejo nočno vožnjo, zato morajo biti kolesa opremljena z lučmi za nočno vožnjo, imeti morajo rezervne žarnice, baterije, odsevna oblačila, prtljažnik in blatnika ...,« je dejal Janko.

Janko je sam naredil lezikolo in je z njim v 72 urah in 52 minutah prevozil celo pot. Vmes je premagal deset tisoč višinskih metrov, zato je bilo zelo težko doseči 90-urni časovni limit.

»Kmalu po začetku poti je pričelo deževati. Najhujši nevihti sem se ognil tako, da sem se umaknil k hiši ali pod drevesa, počakal, da je nevihta malo pojenjala, in se odpeljal naprej. Menjavala sta se dež in sonce, asfalt pa je bil moker, tako da je bila potrebna pazljivost na zavojih in spustih. Prav so mi prišla zaščitna sredstva proti dežju, katere sem si omislil doma, od zaščitnih dolgih rokavic in PVC vreče. Z nočjo se je pričela tudi megla, tako da sem vso koncentracijo usmeril naprej v iskanje prave ceste in varne vožnje. Na spustu proti Brestu sem se priključil nekemu Američanu, saj sva dva lažje vozila vzporedno in imela dobro vidljivost pred seboj v tej temni in megleni noči. Malo pred Brestom se je megla razkadila, dohitela naju je skupina kolesarjev, skupaj smo prišli skozi pristaniščni del do centra Bresta, kjer je bila kontrolna točka na 630. kilometru. Ura je bila ena ponoči. Na poti sem bil 31 ur.

V športni dvorani je bilo veliko koles, na tleh so ležali utrujeni kolesarji, nekateri zaviti v folijo, drugi na blazinah ali armaflexih, tretji na sedežih tribun, skratka, kar pestro. Po žigosanju kartončka sem se preoblekel in umil, malo pojedel, se toplo oblekel in ulegel kar na tla ter v hipu zaspal. Po eni uri spanja me je prebudil hlad, tako da sem vstal, pojedel toplo juho in se pričel pripravljati za odhod. S skupino kolesarjev sem se odpeljal po ulicah Bresta novim dogodivščinam naproti …« Janko bi nam lahko še in še pripovedoval o vtisih in dogodivščinah. Tradicija dirke seže globoko v srce vsakega nastopajočega. Vsi, ki pridejo v cilj, govorijo o brevetu kot izpolnjeni življenjski želji …

Janko je dosegel svojo zmago z vzdržljivostjo, vztrajnostjo, močjo, pozitivno energijo in močno voljo, s svojim doma izdelanim kolesom, srečen in vesel, da se je vse izteklo v najlepšem redu, brez nezgod, polno lepih doživetij, novih spoznanj, izpolnjenem letošnjem cilju ...