Urbanovi trije jubileji

Urban Erjavec, član medvoške zasedbe Ober`s band, je prvič na veselici igral pri devetih letih, za njim pa je več kot trideset let glasbene kariere.

Urban Erjavec in Boštjan Kozamernik sta člana glasbene zasedbe Ober's band. Oba prihajata iz občine Medvode: Urban z Golega Brda, Boštjan pa iz Hraš. Tokrat predstavljamo Urbana Erjavca - Urbija, in sicer s posebnim razlogom, saj letos praznuje tri jubileje: 30. novembra bo dopolnil 40 let, 30. avgusta je minilo trideset let, odkar je igral na prvi veselici, prav tako pa letos mineva deset let njegovega sodelovanja z Boštjanom Kozamernikom.

Glasbi ste se zapisali že zelo mladi?

»Na začetku sem se učil igranja na klavirsko harmoniko in dve leti obiskoval glasbeno šolo, potem pa končal z obojim: glasbeno šolo in harmoniko. Pri sedmih letih in pol sem začel igrati bas kitaro, moj inštrument v sedanji zasedbi pa je še bariton, ki ga igram pet let. Oba inštrumenta sem se naučil igrati kot samouk.«

Zakaj glasba?

»Očitno imamo to v družini. Moja mama poje v dveh pevskih zborih, čeprav bo prihodnje leto dopolnila sedemdeset let. Oba z bratom Boštjanom naju je navdušila za glasbo, jaz pa sem jo vzel bolj resno. Igral sem vedno, razen ko sem bil na služenju vojaškega roka.«

Najvišji letošnji jubilej bova izpustila in se ustavila pri drugem. Niste še dopolnili deset let, pa ste že igrali na prvi veselici.

»To je bila vaška veselica na Brodu pod Šmarno goro, na nogometnem igrišču. Nastop je zelo uspel in nam dal dodatnega zagona, volje. Igrali smo od šestih zvečer do dveh zjutraj. Najstarejši član je bil takrat star štirinajst let, jaz kot najmlajši pa še ne deset. Repertoar se je malo ponavljal, saj za toliko ur niti nismo znali. Še zelo dobro se spomnim tega nastopa. Občinstvo je bilo zadovoljno. Včasih ni bilo tako zahtevno, kot je danes. Znali so se poveseliti in nobene stvari niso vzeli za slabo.«

Je danes drugače?

»Danes se moraš znati delati »norca« predvsem iz sebe in paziti, da koga ne užališ. Včasih je bil lažji sam nastop in vodenje, danes pa je zaradi boljše opreme lažje igranje.«

Kako ste se takrat imenovali?

»Rocky.«

Ste bili bolj rokerji?

»Ne, ne (smeh). Na klaviaturah je pisalo Solt on Rocky. Nismo imeli idej in smo se kar tako poimenovali. Igrali smo narodno in zabavno glasbo, tako kot jo z Boštjanom igrava danes.«

Kako se je potem nadaljevala vaša glasbena pot?

»Član skupine Rocky sem bil do osemnajstega leta, dokler nismo razpadli. Drug za drugim smo šli na služenje vojaškega roka, tako da štiri leta nismo nič igrali. Aktivnega igranja v tej skupini je bilo okrog pet let. Potem sem postal član ansambla Petra Zabukovca. Po treh letih je ansambel zapustil harmonikar in s klaviaturistom sva ustanovila ansambel Bloški odmev, katerega član sem bil polnih deset let. Moja glasbena pot se je nadaljevala v skupini Calypso, kjer sem bil pet let. V tej skupini je igral tudi Boštjan Kozamernik, s katerim sva zadnjih pet let skupaj v Ober's bandu.«

Sta duo. Razmišljate o kakšnem novem članu?

»Na začetku sva se seveda malce lovila. Jaz sem se takoj začel učiti igranja na bariton in po dveh mesecih sem nanj na nastopih že igral. Zaenkrat nama vse teče, kot je treba. Ne razmišljam, da bi se povečala še za kakšnega člana.«

Veliko nastopata?

»Ob koncih tednov sva povsem zasedena. Nastopava po vsej Sloveniji, največ pa na Gorenjskem. Večinoma igrava na zasebnih zabavah, kot so poroke, z veseljem se odzoveva povabilu na dobrodelne koncerte, veliko sva nastopala na koncertih Karitas, igrava pa tudi na večjih prireditvah, kot je vsakoletno silvestrovanje, pustovanje v Športni dvorani Medvode. Ljudje naju že kar poznajo.«

Kot slišim, sta neverjetna zabavljača. Od kod ideje?

»Štos, igro nekje vidiš in potem narediš nadgradnjo tega. Skušava biti čim bolj izvirna. Na petdesetletnicah imava na primer redko v programu Abrahama, ker je to že kar malce preživeto. Goste zabavava z drugimi skeči na to temo. Kadar igrava na porokah, sva ponavadi s svati kar cel dan, tako da jih spoznava in da se že čez dan začne zabava. Potem je ni težko peljati še čez noč. Pri vseh igrah pa sodelujeva oba.«

Kaj je čar tega, da vsak konec tedna zabavate ljudi? Se nič ne naveličate?

»Če po domače povem, moraš biti malce usekan. Noben konec tedna te ni, doma pa imaš družino. Imam srečo, da to sprejemajo. Osemnajst let sem poročen, z ženo sva skupaj dvajset let in nikoli še ni rekla, da sedaj je pa dosti. Če te razumejo in podpirajo, je že to velika zmaga v življenju. V glasbi enostavno uživam, ni pa to kakšno zvezdništvo. Potem zame ne bi bil več čar. Šlo bi za posel, kar pa mi ni nikoli prišlo na misel.«

Kaj pa ste po poklicu?

»Sem poštar. Službeni čas preživim na mopedu in med ljudmi. Tako je že šestnajst let. Moped je moje življenje med tednom, za konec tedna pa se sprostim z glasbo. Če ne bi bil poštar, tudi ne bi bil dober glasbenik. Vidim vesele in žalostne ljudi, s problemi, brez njih, tudi takšne, ki jih sploh nič ne zanima.«

Gresta po vaših glasbenih stopnjah tudi otroka?

»Oba se ukvarjata z glasbo. Sedemnajstletni sin Matej je virtuoz. V primerjavi z mano je pravi genij. Igra diatonično in klavirsko harmoniko. Želi imeti kvintet. Enajstletna hčerka Petra pa igra kitaro. Tradicija gre naprej in glede na to, s kakšnim žarom delata, se ne bojim, da bi bila prekinjena.«

Kakšni pa so vaši načrti?

»Zadnje leto sem imel nekaj težav z zdravjem, tako da si v prvi vrsti želim, da bi bil zdrav. Sicer pa je želja vedno veliko, povezane so seveda tudi z glasbo. Želim si ostati v tej zasedbi, v kateri igram zadnja leta. Z Boštjanom se super razumeva. Nikoli nisem bil navdušen nad spremembami. Sem tradicionalist, v glasbi in tudi sicer. Pripravljen sem na novitete in spremembe na bolje, nisem pa navdušen nad rošadami.«