Posestnik in gostitelj na Visokem

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / četrtek, 13. oktober 2011 / 06:00

Tavčar je ostal ves čas povezan s svojo rodno dolino, z "zemljo domačo". To vez je ohranjal v svojih leposlovnih delih, potrdil pa jo je tudi, ko je 1893 kupil posestvo na Visokem. Tja je z družino zahajal vrsto let, v bližnji grobnici so on in njegovi najbližji tudi pokopani.

S Tavčarjem se lahko srečamo tudi tako, da preberemo, kako je preživljal svoja poletja na kmečkem dvorcu Visoko v Poljanski dolini. »Sredi tihe, za promet le malo porabljene doline znajdeš se naenkrat v najživahnejšem mravljišču, v najglasnejšem gnezdu. Stari, s slikami kar prevlečeni graščinici brižinskih škofov se gotovo ni sanjalo, da bode tako hrupno družbo pokrivala s svojo streho. To ti je v njej najrazličnejše mladine, ki daje duška svoji prostosti, včasih pa tudi svoji razposajenosti. In pred hišo se vrše najrazličnejše telesne igre, v prvi vrsti seveda moderni 'tenis', pri katerem je tak krik in vrišč, da bi lahko oglušil. Poleg igre je glavni šport kopanje in ribarjenje. Mladina se koplje kar zaporedoma, najmanj dvakrat na dan, in uganja pri tem svoje šale, ki so morda mnogokrat preglasne. Največja strast pa je ribarjenje, ki se je poprijela starih in mladih v toliki meri, da bi sam mojster vseh rib cesarski svetnik Franke komaj še zasačil kakega sulca ali kako postrv v vsej Poljanščici tja gor do Žirov ali pa v njenih dotokih in dotoških tolmunih prav do Blegaševega podnožja. Tisti pa, ki ne najdejo veselja pri ribarjenju in nimajo zadosti potrpežljivosti, tisti lazijo pa vse dopoldne po gozdu in iščejo – gob, katere se potem na umeten način pripravijo in servirajo pri obedu …«

Tavčar sam je rad in pogosto pisal podlistke. Gornji in spodnji odlomki so iz tistega, ki ga je 21. septembra 1900 objavil Slovenski narod pod naslovom Poljanska idila. Saj je bila res! Kaj pa imamo danes od tistega, kar je bilo še nekaj desetletij nazaj samoumevno in vsem dosegljivo, od kopanja v Sori do ribolova v reki in njenih pritokih. Kopanja je komaj še kaj, ribolova bistveno manj kot nekoč, pa naj bo dovoljen ali nedovoljen. No, gobe zadnja leta nabiramo precej več, kot so jih v Tavčarjevih časih, tenis, ki ga je takrat igrala le izbrana gospoda, je postal tudi v dolini močno razširjeni malomeščanski šport. V onih časih so bile omenjene dopustniške aktivnosti pravzaprav bolj dostopne in primerne mestni gospodi, ki je prihajala na Visoko na počitnice, kot domačinom. Ti so imeli takrat druge vrste »rekreacijo«, košnjo in spravilo sena. »Kakor povsod, koder ne uspeva vinska trta, je tudi v Poljanski dolini najveselejši čas o košnji, bodisi že, da se kosi seno ali otava. Tedaj občuje kmetska mladina obojega spola najbolj neprisiljeno med seboj in razlegajo se tudi vesele pesmi. In kdo bi rekel: med kosci nahajaš celo odrasle srednješolce, in če bi bilo tudi le zaradi kake lepe grabljice, n. pr. zaradi dražestne L. Francike …«

Ja, za gosposke počitnikovalce sta bila tenis in ribolov, za domačine pa košnja. Sto let pozneje je vse precej drugače, dostikrat na glavo postavljeno. Košnja in spravilo sena sta tako mehanizirana, da kako »dražestno« grabljico komaj še kje ugledaš. Kdor na kmetih kaj velja, se izkazuje z novim traktorjem, kosilnico, obračalnikom, nakladalko, balirko … Na travnikih smo priča modni reviji kmečkih strojev, mikavna in ne pretirano oblečena grabljica se na travnati pisti le redko pojavi. In ne nazadnje: verjetno vas zanima, kdo je bila »L. Francika«. »Razkrinkal« jo je dr. Ivo Tavčar, pisateljev sin. »Lovračeva Franca iz Loga, ki je hodila na Visoko 'v tabrh', je s svojo lepoto očarala celo visoške visokošolce, da so jih domači fantje nagnali, ker so hodili pod njeno okno vasovat …«

Župančič na Visokem

Oton Župančič je bil med tistimi, ki so kot dijaki uživali gostoljubnost Tavčarjeve kuhinje v pisateljevi hiši na Bregu ob Ljubljanici. Med temi so bili seveda tudi drugi trije »modernisti«, Kette, Murn in Cankar. Ko je umrl slednji, je bil Tavčar ljubljanski župan. Številna skupina slovenskih kulturnikov je takrat (v Slovencu, 15. decembra 1918) objavila naslednjo izjavo: »G. dr. I. Tavčarju, županu slovenske prestolnice. Danes dopoldne se je premikal po ljubljanskih ulicah sprevod enega največjih duhov Jugoslavije. Župan kulturnega središča Slovenije ni čutil potrebe, izkazati v svobodni domovini Manom velikega genija niti toliko pietete, da bi dal izobesiti žalne zastave. – Podpisani konštatiramo to kot čin, nevreden kulturnega naroda in kulturnega mesta. - V Ljubljani, na dan Cankarjevega pogreba.« Med podpisniki je bil tudi Oton Župančič. Ta je edini od štirih prvakov slovenske moderne preživel in bil naposled med gosti, ki so se 30. avgusta 1921 zbrali na Visokem, da bi proslavili Tavčarjevo 70-letnico.

O tem, kako je bilo, je pisal svoji ženi Ani na Bled. »Na Visokem smo bili, kakor veš že najbrže iz listov, kjer so ovekovečena tudi naša imena. Krasna dolina, vsa zelena, prelepa graščinica, da si lepšega bivališča želeti ne moreš. Pripeljali smo se iz Loke Prijatelj, Kraigher, Pavel Golia, Zorec in jaz – voz smo dobili pri Guzelju – veš tam v Stari Loki – ali je Puštal? – kjer smo bili nekoč z mamo na vrtu, ko smo šli zavoljo pohištva k Groharju. Jaz sem sedel pri kočijažu. Pod kostanji pred dvorcem že polno ljudi, čestilcev, čestitakov in mogočnjakov, Tavčar za mizo med njimi v preprosti domači obleki. Najbolj se ga je držal Govekar. Pred njim na mizi darovi: zvezek njegovih zbranih spisov, ki ga je izdala Tiskovna zadruga, v usnje vezan, z zlatom rezan, s posebnim tiskanim posvetilom in lastnoročnimi podpisi …; Narod (slavnostna številka) v svilo vezan, na posebnem papirju (danes mi je dal Pustoslemšek tudi en tak izvod – brez svile seveda), slike iz visoške okolice … Mož je bil očividno ginjen in jako napak bi bilo, da nismo prišli literatje.« Hkrati tenkočutni pesnik takoj zasluti, da je tu nekaj narobe. »Toda ustrašil sem se njegovega lica in rok – tenko, tenko, niti podoba samega sebe ni več. Tudi se mi je zdelo ves čas pozneje med nagovori, kakor da se mu duh mudi že vse drugod, da ni več ves na tem svetu.«

Sprejemu primerno je bilo nadaljevanje. »Potem smo se morali podpisati v spominsko knjigo, nalašč za tisto priliko pripravljeno, nato so nas dobile v roke gospa Franja in Pipa /Tavčarjeva hči Josipina, rojena 1891, poročena Arko v Zagrebu, op. M. N./ ter nas sprovedle v buffet, kjer je bilo v lepi obokani sobi čudo božje vseh mogočih dobrin, s katerimi smo si stregli do mile volje … Po pečenem odojčiču se mi še danes sline cede – delikatno, da se samo topi. Vino v buteljkah. No in tako je šlo sem in tja, ven, pa noter. Prijatelj, ki je na Visokem napol domač, nam je razkazal vse prostore – to bi gledala mama! Potem fotografiranje, pa nagovori, ko smo mislili, da je že vse končano, in je Tavčar vstal s stola, kjer je sedel med Trillerjevim govorom, da bi se oddahnil, je moral zopet sesti …«

Pomenljivo je bilo slovo. »No, in naposled smo se poslovili. Slogo, slogo nam je priporočal, in medsebojno strpljivost … Za me je imel ves čas nekako posebno skrb, kadar me je kje zagledal: 'Prijatelj Župančič, ali si kaj jedel? Si kaj pil? Prinesita mu vina,' je ukazoval nekim imaginarnim služabnikom.« Ko odhaja, vidi pesnik isto, kot pri prihodu – smrtno napoved. »Ta mož, da se je prej spomnil Visokega, bi bil morda dandanes drugače čil in bi nam še marsikaj napisal, vsaj ostala dva dela Visoške kronike in dramo, ki mi jo je obetal. Nisem ga hotel spomniti, ker bi ga s tem gotovo spomnil one neizogibnosti, ki ga čaka, ki mu je tako blizu. Lice, oči – ne, ne bomo več brali mnogo od njega. To mi je grenilo spomin, ko smo se peljali prepevaje in vriskaje proti Loki nazaj …« Župančičeva »diagnoza« je bila pravilna. Pri Tavčarju so že februarja 1920 odkrili raka na črevesju. Tegobe bolezni je moško prenašal še tri leta. Umrl je v Ljubljani, 19. februarja 1923, pokopali so ga v grobnici na Visokem, v rodni dolini, v »zemlji domači«.

Na Visokem po Tavčarju

Videli smo, kako je bilo na Visokem, ko je Tavčar še živel, na slovesnosti ob njegovi 70-letnici. Po njegovi smrti je gospa Franja seveda še prihajala in z njo njeni otroci. Vrh tega je Visoko postalo nekakšen romarski kraj, ki so ga pogosto obiskovali pisateljevi častilci. Marja Boršnik, poznejša urednica Tavčarjevih Zbranih del, je opisala, kako lepo se je 9. julija 1926 godilo skupini kakih 15 študentov literarnozgodovinskega seminarja na Filozofski fakulteti v Ljubljani, ki so se podali po Tavčarjevih krajih in poteh. Z njimi je bil dr. Ivan Prijatelj, njihov profesor, tedaj prvi poznavalec Tavčarjevega opusa. Tistega dne so šli na Blegoš, nazaj grede zobali »Tavčarjeve čudovite loškogorske češnje«, komaj zrele, po potokih iskali Metino postrv Jero, prespali in se drugega dne izleta skozi Poljane napotili na Visoko.

»Gospa Franja nam je prišla z razprostrtimi rokami naproti. Črnine po treh letih še ni odložila. Vstopili smo skozi visoka svečano obokana vrata v dolgo svečano obokano obednico. Visošca je s svečano kretnjo košate vladarice ob sredi dolge mize dala našemu profesorju prostor poleg sebe in mi študentje smo tiho zasedli mizo kroginkrog. Potem je Visošca spregovorila dobrodošlico z začuda tenkim, visokim glaskom in vsi smo se v hipu sprostili v toplo domačnost. Naš profesor je ljubeznivi gospe izkazoval vse svoje očarljivo kavalirstvo, deloma v iskrenem spoštovanju, deloma v ribniški hudomušnosti. Poznal jo je nad četrt stoletja in je postajal vsako poletje ob terenskem študiju pisatelja Tavčarja njen gost.« Po kosilu so se na vrtu zapletli v družabne igre. Gostiteljica je bila vseskozi z njimi. »Potem je odredila profesorju svečano 'škofovsko' sobo, postrežljivi Vidi Horvatovi in še danes /napisano 1975, op. M.N./ enako živi Kseniji Prunkovi 'kmečko' z znamenito 'železno' blagajno (glej Kuzovce in Visoško kroniko), meni s Silvo pa 'bidermajersko'. Nismo še zaspale, ko nas je profesor okrog dveh ponoči pozval v pokojnikovo 'spominsko' sobo na ogled njegovih relikvij. S svečo v roki je hodil svečano pred nami dekleti po temnih prostorih prvega nadstropja. Fantje so morda že spali tam zunaj na seniku.«

Tako je prav, ja: fantje na seniku, dekleta pa s profesorjem na nočni seansi. »Svetloba temnega plamena je pošastno oplazila dolgo vrsto črnih trakov z mrtvaških vencev, visečih po stenah. Ksenija nas je sprostila tesnobe. Pokazala nam je na pisateljevi pisalni mizici ob oknu nežen atlasov čeveljček neveste Franje. Majhen ženinov poročni šopek se je svetil v njem. Tega nikoli ni dovolil odstraniti. – Turobna črnina in ta plemeniti žarek v njej, ki ne bi smel ugasniti. Vrsta diplom, čestitk, kondulacij, albumi fotografij: skoraj samih družinskih, družabnih, nekaj lovskih vmes. Proza udobnega meščanskega življenja, polna radosti. Med avtorjevimi rokopisi in redkimi ostanki korespondence pa sem postala pozorna na Cankarjevo pismo, kjer zatrjuje Tavčarju, da pri oblikovanju oseb v komediji Za narodov blagor ni mislil nanj. Pa tudi njegova zahvalna pesem na Visošco mi ni zginila iz spomina. Oboje se je pisatelju očitno zdelo najpomembnejše, da ni zapadlo ognju. Ne spominjam pa se, da bi bila takrat opazila Tavčarjeva ljubezenska pisma z nevesto, ki jih je ljubeča žena očitno shranila pri sebi, povite v svetlomoder trak.«

Ko so odhajali, je gospa Franja povabila Boršnikovo na počitnice, profesor Prijatelj pa jo je več let snubil za pomočnico pri zbiranju in urejanju Tavčarjevega gradiva. »Ko sem po osvoboditvi, sledeč njegovim stopinjam, nadaljevala to terensko delo, sem si ob zapuščeni, nekdaj s tolikšno ljubeznijo negovani visoški domačiji, zlasti pa ob opustošeni 'spominski' sobi očitala, kako da nisem sledila iskrenemu vabilu; nemara bi si bila vsaj v spominu kaj rešila, kar je šlo za zmeraj v pogubo.« Usoda Tavčarjeve visoške zapuščine in domačije po 2. svetovni vojni je vredna posebne zgodbe. »Poguba«, ki jo je načela, pa še kar traja …