Rod in rojstvo Ivana Tavčarja

Kakšnega rodu je bil Poljanec, ki se je od bajtarjevega sina povzpel do enega slovenskih prvakov? V kakšnih okoliščinah se je rodil? In ne nazadnje: Je bil Ivan Tavčar res Tavčarjev? Kdo je bila njegova mati, je gotovo, oče pa ...

Malokateri slovenski pisatelj ima tako natančno popisano mladost kot Ivan Tavčar. To je zasluga našega škofjeloškega rojaka dr. Branka Berčiča, bibliotekarja in literarnega zgodovinarja, ki je del svojega opusa posvetil pisateljevi mladosti in njegovim prvim literarnim poskusom. Najprej je o teh rečeh napisal več razprav za Loške razglede, leta 1965 obranil doktorat na to temo in 1971 pri Slovenski matici v Ljubljani objavil knjigo Mladost Ivana Tavčarja. V njej so z znanstveno natančnostjo obdelana naslednja poglavja: rod, otroška leta, prvo šolanje, srednješolska leta, visokošolska leta; dodan je cel znanstveni aparat, opombe, slike in priloga (rodovnik) ter kazalo osebnih imen. Ta dragocena knjiga, ki se vrh tega prav lepo bere, nam bo v veliko pomoč.

Vzemimo za začetni primer sijajni opis razmer, v katerih se je pri Kosmu v Poljanah nad Škofjo Loko zgodilo rojstvo bodočega pisatelja. »Tri mesece po poroki se je Janezu in Neži rodil prvi otrok, sin, ki so ga 28. 8. 1851 po očetu krstili za Janeza. Menda je mati Kosmulja še dva dni pred porodom kopala na njivi ter prinesla za južino in večerjo še sama na glavi vodo od sosedovega studenca. Potem pa, ko se je ulegla, je vzel hišni gospodar tudi gospodinjstvo v svoje roke. In ko je bil sin Janez rojen, napolnilo se je očetu srce s slastjo. Po prstih je stopil iz izbe in malo časa potem je zapela pod streho škoporeznica, z njo pa se je oglasil tudi oče s pesmijo iz davno preteklih mladih dni. Tudi se je menda zgodilo, da je oče Kosem, ko je tistega dne hotel skuhati večerjo, a ni bilo pri hiši soli, stopil do vaškega štacunarja in gostilničarja ponjo ter si zraven soli ukazal prinesti tudi polič vina in ga izpil na srečo svojemu novorojenemu sinu. Ker pa ni bil vajen pijače, je odšel tisto noč brez večerje in nekoliko vinjen spat v steljo, katero si je nanosil k postelji svoje žene. Če je navedba krščenca samega, ki je pozneje postal slovenski pisatelj, zanesljiva, je bil le-ta krščen naslednje jutro po rojstvu. Ob navzočnosti botra Antona Tavčarja, Posavca, botrice Lenke Demšar, Kupčevke, in babice Ane Ferlan ga je krstil tedanji poljanski kaplan Janez Šust.«

V tem opisu je samo ena podrobnost, ki se mi zdi bolj malo verjetna: da je ta vrli Poljanec ob rojstvu prvorojenca naročil le en polič vina – tem bolj zato, ker je bil pred tem devet (!) let pri vojakih. Če je to kljub vsemu res, potem priča o trdnosti njegovega značaja. Njegov oziroma Tavčarjev rod izvira po rodovniku, ki ga je sestavil dr. Berčič, iz Četene Ravni v javorski župniji. Veliko se je pisalo o vprašanju, od kod priimek Tavčar – iz nemške besede Deutscher (Nemec) ali iz Davčar (prebivalec Davče). Zdi se, da je bolj verjetno prvo. Davča je bila namreč kolonizirana razmeroma pozno (v drugi polovici 16. in prvi polovici 17. stoletja), ime Tavčar pa najdemo v drugih krajih loškega gospostva že pred tem. S tem priimkom je večinsko staroselsko slovensko prebivalstvo poimenovalo priseljence neslovenskega rodu. Antropološki očrt Ivana Tavčarja, ki ga je 1925 objavil Niko Županič, najde pri njem le dve stari slovenski lastnosti: visoko rast in belo polt; druge naj bi bile bolj značilne za alpska plemena Retoromanov, Tirolcev in Bavarcev. Slednjih, kakor je dobro znano, v loškem gospostvu ni bilo malo.

Skrbna razčlenitev in strnitev lastnosti, ki jih je naš literarni zgodovinar našel pri pisateljevih prednikih, pokaže, da so sledeče: ljubezen do zemlje in navezanost nanjo; sposobnost vživljanja v nove, tudi pionirske življenjske razmere in zmožnost vraščanja vanje; težnja po izboljšanju življenjskih pogojev in družbenega položaja; realistično ocenjevanje razmer; zgodnja dozorelost; življenjska pretkanost; delavnost in gospodarska podjetnost; nadarjenost in naravna inteligentnost; lastni ponos; spravljivost; preračunljivost; čut za medsebojno rodbinsko povezanost; postavnost; moška zrelost in podjetnost; zdravstveno občutljiva mladost; dovzetnost za obolenja notranjih telesnih organov; sorazmerno kratka življenjska doba. Te lastnosti je raziskovalec našel pri pisateljevih prednikih, marsikatero pa tudi pri Ivanu Tavčarju samemu.

Tavčarjeva oče in mati

Oče pisatelja Ivana Tavčarja je bil Janez Tavčar. Rodil se je 6. maja 1820 pri Kosmu v Poljanah nad Škofjo Loko (hišna številka 27) in prav tu tudi umrl, 26. avgusta 1895, star 75 let, zaradi starostne oslabelosti. Posestvo je že leta 1889 oddal sinu Tinetu. Njegov portret je najlepše ubesedil dr. Berčič. »Oče Janez je bil postaven, močno plečat mož z bujnimi lasmi. Običajno je nosil irharice, le v nedeljo se je pražnje oblekel, a se takoj po nauku spet preoblekel po delavniško. Bil je pošten in varčen hišni gospodar, pripraven za vsako delo. Z enako potrpežljivostjo je ravnal tako pri gospodarskih delih na polju in v hlevu kakor tudi pri gospodinjskih delih v kuhinji, če je že tako naneslo, a kadar je bilo potrebno, je tudi otroke previjal. Morda v začetku do svoje žene in do prvega otroka res ni bil ravno najbolj ljubezniv; sicer pa je vladala v družini sloga in če je ona dejala tako, gotovo ni dejal on drugače. Nikdar ni godrnjal, če ni bilo zjutraj kosila, ali če je hodilo dan za dnem eno in isto na mizo. Pozimi je izdeloval posebne vrste majhnih pip, vivčke z lepo okovanim pokrovčkom in vloženo matico, in tako nadaljeval staro hišno domačo obrtno tradicijo. Nikdar ni popival in je le ob največjih praznikih užil zmerno in pametno mero pijače. Slastno je čital mohorjanske in druge knjige, zlasti če so bile zgodovinske vsebine, Zgodnjo danico in druge tedaj izhajajoče slovenske časnike. Bil je dobrodušen, zgovoren, duhovit, šaljiv, a če treba tudi pikro zbadljiv; rad je pripovedoval o dogodivščinah svojega dolgoletnega vojaškega službovanja in iz avstrijsko-italijanske vojne, katere se je bil udeležil pod poveljstvo avstrijskega vojskovodje feldmaršala Radetzkya. Bil je vseskozi človek praktične narave in, na primer, ni maral za cvetje in za gredice, obsajene s pisanimi travami, ki ne prinašajo nobenega dobička, a stanejo mnogo denarja, ter je še sadni vrt okrog hiše gojil kot travnik, da je vsako leto pod drevesi zrasla visoka trava ter od sena in otave vrgla nekaj denarja. Na stara leta je imel menda navado, da je svojim odraslim otrokom rad samozavestno zatrjeval: Pri Kosmovih je zraslo vse iz moje moči, vse iz moje!«

Mati pisatelja je bila Neža Perko. Doma je bila iz premožnejše hiše kot ženin, s katerim se je poročila 18. maja 1851. »Mati Neža je bila ženica bolj srednje postave, drobna in delavna gospodinja. Čeprav je prišla iz premožnejše hiše v revnejšo, je vse težave nove domačije prenašala s potrpežljivostjo in dobrodušnostjo. Od kraja se s Kosmom menda nista najbolje razumela, kasneje pa sta složno živela. Morda je res bila bledikasta, da je delala videz bolehnosti, vendar je bila zala ženska in je imela zelo lepe sive oči. Ker je bila precej pobožna, je rada hodila v cerkev in vodila ob nedeljah s seboj tudi malega Janezka, da je po črnih jagodah paternoštra molil očenaš za očenašem in za katerega je silno želela, da bi postal duhovnik; po maši je rada posedela v cerkvi in opravljala razne molitve za hišo in polje, za srečo pri živini in otrocih in druge. Med svojimi otroki je posebno ljubila prvega sina, mu to ljubezen izkazovala z vsemi materinskimi čustvi in mu večkrat, seveda tako, da ni slišal oče, govorila, da je njen ljubljenček. Če pa vendarle ni mogla krotiti svojih razposajenih otrok, je rada potožila: Da je ravno mene Bog tako kaznoval s takimi otroki!« Perki so bili stara poljanska rodbina, imeli so več posestev. Neža je bila Povlkova. Za balo je dobila posteljnino in 210 goldinarjev dote. Umrla je v visoki starosti 85 let, 21. novembra 1907, za pljučnico. Svojega dve leti starejšega moža je preživela za celih dvanajst let.

Je bil Tavčar res Tavčarjev?

Zgoraj smo povzeli portreta očeta in matere pisatelja Ivana Tavčarja, kakor ju je ubesedil dr. Branko Berčič. Pri opisu prvega zbudi morebiti pozornost formulacija, da »morda v začetku do svoje žene in do prvega otroka res ni bil ravno najbolj ljubezniv«. Pri portretu matere se to ponovi v stavku: »Od kraja se s Kosmom nista menda najbolje razumela, kasneje pa sta složno živela.« Kaj je tedaj bilo med njima narobe – če sploh kaj? Preberimo, preden sodimo, v Berčičevi knjigi še opis razmer, v katerih je prišlo do njune poroke.

»Enajst let zatem, ko je postal gospodar pri Kosmovih in medtem skoraj devet let prebil v vojaški suknji, se je Janez Tavčar, 31 let star, dne 18. 5. 1851 oženil z devetindvajsetletno Nežo Perko, Povlkovo iz Poljan št. 7. Ženin je bil tedaj še vojak 10. čete 17. rednega avstrijskega pešadijskega regimenta 'Prinz Hohenlohe-Langenburg', ki je bil takrat nastanjen v Benetkah. Zato je za poroko moral najprej dobiti dovoljenje pristojnega vojaškega poveljstva, ki mu je bilo izstavljeno 21. 2. 1851. Potem ko je bilo 29. 4. 1851 izdano še dovoljenje poljanske srenje, se je bajtar in vojaški dopustnik Janez Tavčar končno vendarle smel poročiti. Poročni priči sta bili nevestin brat, bajtar Mihael Perko, in ženinov samski bratranec Posavčev Janez Tavčar. Nevesta je bila doma iz premožnejše hiše in čeprav je bila pred slabimi petimi leti imela nezakonskega otroka, ki je komaj sedem tednov star umrl (Luka, 18. 10. - 9. 12. 1846), sedaj pa je bila že v šestem mesecu nosečnosti, so ji domači branili poroko z revnim košancem …«

Se vam ne zdi, da tu morda nekaj ne štima? Ivan Tavčar, poznejši pisatelj, se je rodil konec avgusta 1851. Torej je moral biti spočet konec novembra 1850. Ali pa malo pozneje, če ni bil povsem donošen? Kje je bil v času njegovega spočetja oče, Kosmov Janez? Je bil kot »vojaški dopustnik« v Poljanah nad Škofjo Loko ali kot vojak v Benetkah? To je ključno vprašanje. Denimo, da je bil že takrat v Poljanah na dopustu in potem je vse v redu. Toda zakaj potem »morda v začetku do svoje žene in do prvega otroka res ni bil ravno najbolj ljubezniv«? Oziroma: Zakaj se »od kraja s Kosmom nista menda najbolje razumela«? Tem vprašanjem in morebitnim dvomom bomo težko prišli do dna. Recimo raje tako, kot so rekli včasih: da je otrok »božji dar«. Ivan Tavčar je bil vrh tega izjemni dar slovenskemu narodu, kdorkoli že ga je naredil!

Oče Janez je na stara leta rad poudarjal: »Pri Kosmovih je zraslo vse iz moje moči, vse iz moje!« Torej naj bi slednje veljalo tudi za prvorojenca IVANA? Po njem se je Janezu in Neži rodilo še šest otrok. Skupaj torej sedem. Prva hči MICA je najprej gospodinjila stricu župniku Antonu Tavčarju v Raki na Dolenjskem in se potem dvakrat poročila. ŠPELA (Elizabeta) je še ne dve leti stara umrla za škrlatinko. VALENTIN (Tine), drugi sin, je postal očetov naslednik na Kosmovini; poročil se je z Marjano Čadež, Anžonovcovo iz Srednje vasi, imela sta devet otrok. JERNEJ se je poročil s Frančiško Dolenc, Matevžkovo iz Volče, imela sta osem otrok; sprva je bil gostač doma in pri Vrbanačevih, pozneje je postal posestnik in gostilničar na Logu. MARIJANA se je omožila z Ljubljančanom Antonom Zorcem. Tudi sedmorojena KATRA je najprej gospodinjila stricu na Dolenjskem in se nato poročila. Rodila se je 1866, umrla šele leta 1950, njen najstarejši, petnajst let starejši brat Ivan pa 1923. Vsi drugi so pomrli že veliko prej. Usode šestih od sedmih otrok so dokaj običajne, izjemna je le tista, ki jo je doživel prvorojenec in bodoči pisatelj. Je že moral biti nekaj posebnega.