Padel je Berlin

Leonard Cohen, legendarni kanadski pevec, poje, da je treba najprej zavzeti Manhattan in potem še Berlin. Pesem, ki vas požene najprej na newyorški tekaški maraton in potem še na berlinskega. Naša bralka, prijateljica in ljubiteljica teka Lili Žura je pretekla že oba maratona. Tekla bo še naprej, vendar je najprej morala povedati, kako je bilo na berlinskem, ki se je zgodil 25. septembra.

Berlinski maraton je eden od največjih in najprestižnejših maratonov v tekaškem svetu. Tisti najbolj strastni tekači se ga ne morejo izogniti, ker ima posebno karizmo, ki se ji je nemogoče upreti. Berlinski maraton je za Evropo to, kar je newyorški za cel svet, pravi Lili in dodaja, da je stati pred Brandeburškimi vrati pred startom in potem v cilju nekaj nepopisnega, kar bodo razumeli zgolj tisti, ki so to doživeli …

»Start je potekal v treh valovih, in sicer si ob prijavi napisal čas, ki ga boš tekel. Z napovednim časom si bil uvrščen v boks s črko. Nervoza je botrovala gneči pred WC-ji. Po ozvočenju so tik pred startom predstavljali glavne tekmovalce in najbolj so vzklikali in ploskali Haileju Gebreselassieju. Start so oznanili s strelom iz pištole in v zrak so spustili ogromno rdečih balonov.

Jaz sem startala v drugi skupini deset minut za prvimi. Nervoza v meni se je kar stopnjevala in seveda vprašanje, bom zmogla ali ne. Malo me je skrbelo, ker sem zaradi vročine trenirala manj sistematično kot v lanskem letu za NY, dolge teke sem veliko nadomeščala s kolesom. Prišel je čas našega starta. Pričeli smo z dobrim tempom.

Na poti je ves čas množica ljudi. Spodbujajo me z imenom, ker sem ga imela izpisanega na dresu. Ves čas teka so igrali različni ansambli, veliko je bilo bobnov in udarne glasbe. Zdelo se mi je da jih je celo več kot v New Yorku. »Gospođa, je ste vi trčali u NY?« se oglasi Hrvat (tekel je v dresu s kockami); pogledam ga in seveda, s fantom sva tekla v lanskem letu 5 km po NY in se pogovarjala. Tudi tukaj tečeva skupaj in klepetava. Zelo rad ima Slovenijo, hodi v hribe in seveda pride teč na ljubljanski maraton. Izgubiva se na postaji za pitje in hrano. Ves čas tečeš v množici, čeprav gneča ni velika, kljub 34 tisoč tekačem. Morda se gneča pozna na koncu, ko jih veliko omaga, hodi, leži ob progi, tudi zdravniških ekip je več. Na berlinski maraton se lahko prijavi vsakdo: kdor prej pride, je uvrščen. Jaz sem se prijavila v marcu. Ves čas sem razmišljala, ali bom imela krizo ali ne. Malo sem se naveličala pri 27 km, a sem z voljo krizo premagala, telesno pa nisem imela težav. Z lahkoto sem tekla vse do konca, veliko energije mi je šlo za tek med tistimi, ki so omagali. V cilj sem pritekla z nasmehom in seveda zadovoljstvom, ker sem tekla svoj osebni rekord 3.56.14.

Na cilju je tako kot v NY – prispodoba bitke na Sutjeski. Vsi oviti v polivinil, ki ga dobiš na cilju. Počasi se premikaš v množici do miz s hrano in pijačo. Po mestu si srečeval zadovoljne tekače z medaljami okrog vratu in sijočih obrazov (za tekače je bil metro zastonj tisti dan), česar sem kot Gorenjka skupaj s še nekaj Kranjčani bila še posebej vesela, je ob koncu strnjenih vtisov skozi hec rekla Lili Žura.