Služba je privilegij

V glavi mi odzvanjajo besede, ki jih je na eni izmed konferenc povedala ravnateljica učiteljskemu zboru: »Služba je privilegij, ne glede na to, kakšna je!« V tistem trenutku smo vsi pomislili na delavce Vegrada, ki so več mesecev imeli službo, o plačilu za svoje delo pa so le sanjali, na delavke Mure, ki so objokane stale pred tovarno in nemočno razmišljale o svoji usodi. Vsi smo bili hvaležni, da imamo službo in redno plačo.

Trenutno razmišljam o tem, koliko je vreden človek, koliko je vredno njegovo dostojanstvo. Moramo v imenu tako imenovanega »privilegija« res pojesti ves drek, ki nam ga servirajo, in biti za to še hvaležni?

 

Letos sem tako kot večina učiteljev utrujena, vendar z dobrimi občutki zaključila šolsko leto 2010/11. Dober občutek in zadovoljstvo so mi vlivale besede ene izmed mater, ki je javno povedala, kako zadovoljna je bila z mojim delom in delom celotnega kolektiva. Njena hči je z veseljem prihajala v šolo in to je zame največja nagrada. Delavci, učitelji, ki smo v očeh staršev sposobni, strokovni in predvsem srčni, kar je za delo na osnovni šoli s prilagojenim programom še posebej pomembno, pa smo v očeh vodstva nekaj povsem drugega.

 

Takoj po zaključni malici, ko je večina zaposlenih odšla domov, se nas je sedem učiteljic, že več let zaposlenih za določen čas, postavilo v vrsto in čakalo na razgovor, v katerem naj bi se razjasnilo, kaj nas čaka prihodnje leto. Ko sem po nekajurnem čakanju le prišla na vrsto, sem izvedela, da je prihodnost negotova. Ga. ravnateljica me je vzpodbudila, naj se kljub vsemu odzovem na razpis, ki bo v začetku julija, avgusta pa naj jo pokličem in takrat bom izvedela, če bom prihodnje leto še imela zaposlitev. Prišel je avgust, prvemu tednu sta sledila drugi in tretji, odgovora pa ni in ni bilo. Bolj kot to, da nisem bila deležna odgovora, pa me je prizadelo, da nisem bila vredna niti besede. Kadar sem poklicala, sem izvedela, da ima ravnateljica delo in naj pokličem pozneje. Ko sem končno dobila želeno gospo na telefon, pa mi je odgovorila, da mora še razmisliti, ker nikomur ne želi narediti krivice in naj pokličem naslednji dan … Takrat pa je bila ponovno nedosegljiva. Strah in s tem povezane travme o negotovi prihodnosti so se z vsakim dnem, z vsakim klicem stopnjevale.

 

Mojega dopusta je bilo praktično konec. V tistem trenutku nisem vedela, ali naj grem z družino na morje in uživam, ali naj raje varčujem z denarjem, saj rednega prihodka kmalu ne bo več. Duševni stiski, v kateri sem se v danem trenutku znašla, so sledili pogovori doma. Na srečo sem našla oporo v družini, ki mi je ves čas stala ob strani.

 

Na moje veliko veselje pa še vedno obstajajo delodajalci, ki cenijo človeka in vse, kar jim ta lahko ponudi. Dobila sem klic iz LU Tržič, kjer sem več let sodelovala kot honorarna sodelavka, in ta klic mi je prinesel delo. To sicer ni služba za nedoločen čas, je pa delo, ki mi bo omogočilo, da se znova dokažem, strokovno razvijam in nenazadnje ohranim svoje dostojanstvo.

 

V svoji izkušnji sem prišla do spoznanja, da so kljub vsemu naše sposobnosti in znanje še vedno cenjene vrline, samo na prava vrata moramo potrkati. Tistim, ki pa mislijo, da je služba privilegij, za katerega moramo biti hvaležni milosti našega delodajalca, pa naj povem, da gre tu predvsem za spoštovanje in vzajemni odnos, saj so le zadovoljni ljudje lahko kreativni, v nasprotnem primeru pa postanejo le zlovoljni delavci, ki hodijo v službo.

 

Marijana Š.,

Križe pri Tržiču