Moški, ki pomaga roditi

Besedilo: Urša Peternel
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 3. oktober 2011 / 06:00

Anže Čeh je diplomirani babičar, zaposlen v porodnem bloku Porodnišnice Ljubljana. Jeseničan zadnjih šestnajst let živi v Ljubljani, a se na Gorenjsko, v Planino pod Golico, kjer živita njegova starša, rad vrača. Je tudi oče triinpolletne hčerke, pri katerem porodu ni sodeloval le kot bodoči očka, ampak tudi kot babičar.

Prišli ste z nočne službe. Kakšna je bila noč? Veliko porodov?

»Bilo je kar naporno, pri meni pa sta se rodila dva zdrava novorojenčka.«

Pa štejete, koliko porodov imate že za seboj?

»Števila porodov niti ne štejemo, saj je veliko bolj pomembno, kako je vsak posamezen porod speljan. A glede na to, da v porodnem bloku delam osem let in da sodelujem pri enem ali dveh porodih vsak dan službe, potem bi lahko izračunali število, ki se verjetno približuje številki tri tisoč …«

Ste diplomirani babičar – koliko vas je sploh v Sloveniji?

»Zaenkrat nas je pet, a jaz sem edini zaposlen v porodnem bloku Porodnišnice Ljubljana.«

Kako pa ženske sploh sprejmejo dejstvo, da bo porod spremljal – moški?

»Porod je področje, kjer posegamo v zelo intimno področje žensk, zato je zelo pomembno, da vzpostavimo zaupen odnos in sodelovanje. To je ključnega pomena. Porodnice izjemno težko zaupajo človeku, ki ga prvič vidijo, poleg tega je ta zaupen odnos treba vzpostaviti v zelo kratkem času. Ženska, ko pride rodit, pride z bolečino, zato je tudi komunikacija dostikrat otežena. Nekatere bolečino sprejemajo tiho, se zaprejo vase, nekatere jo izrazijo tudi naglas, celo z agresijo. Za vsako mamico je potreben drugačen pristop, predvsem pa sta potrebna zaupanje in sodelovanje.«

V katero smer gredo sodobni trendi vodenja porodov?

»Danes ne govorimo več o vodenju porodov, temveč o aktivnem spremljanju porodov. Pristop se je v zadnjih letih zelo spremenil, kot so se spremenile tudi ženske. Včasih so prišle v porodnišnico, rekoč, bodo že oni vedeli, kaj je zame najboljše in kaj morajo storiti, da bom rodila … Danes pa porodnice pridejo z načrti, željami, kar vse narekuje drugačen pristop.«

Porodnice so torej bolj zahtevne?

»So bolj zahtevne, kar je tudi prav, saj to prispeva h kakovosti dela. So dobro teoretično podkovane, saj pred porodom veliko preberejo, v knjigah in na internetu, veliko informacij dobijo od sorodnic, prijateljic … Vse to postavlja naše delo v novo dimenzijo. V zadnjem času se uveljavlja izraz 'v žensko osrediščena skrb'. Ženska je v središču pozornosti in mi pri svojem delu se moramo prilagajati njenim željam. Obstajajo pa seveda določene omejitve, porodnica si lahko nekaj želi, naša dolžnost pa je, da jo opozorimo, kaj je dobro zanjo in za otroka. Najti torej moramo nek kompromis.«

Po zgledu iz tujine naj bi babice v prihodnje žensko spremljale že v nosečnosti.

»V svetu je zelo veliko babic na poziv, ki so ženski na voljo že v času nosečnosti. Pri nas se ta način šele uveljavlja, po mojih informacijah imajo to možnost v Kranju in Postojni. Zdi se mi zelo pomembno, da se ženska seznani z babico že v času nosečnosti, da se lahko sproščeno pogovori o svojih porodnih načrtih, željah. Ko ženska pride s popadki, z bolečino, je komunikacija dostikrat otežena, zato je zelo pozitivno, da babica žensko spozna že v nosečnosti, da se že takrat naredi nek porodni plan. Res pa je, da se natančnega plana nikoli ne da narediti, kajti porod je stvar, ki vedno znova preseneti …«

Ali pri svojem delu opažate kakšne spremembe pri porodnicah, denimo, da si jih vse več želi porod z epiduralno analgezijo?

»V ljubljanski porodnišnici je delež porodov z epiduralno analgezijo relativno nizek, ta možnost je odvisna od prisotnosti anesteziologa in predhodnega dogovora z njim. Obstajajo pa tudi drugi načini lajšanja porodne bolečine, ki so še bolj učinkoviti in enostavni. Tak primer je dovajanje remifentanila prek dovajanja v žilo. Ženska sama nadzira dovod tega lokalnega analgetika in ko začuti popadek, si ga dovede, seveda pod nadzorom anesteziologa. Moje izkušnje s tem načinom so zelo dobre. Zelo pomembno pa je, da se pri lajšanju bolečin ne zanašamo izključno na zdravila. Obstajajo namreč tudi 'zdravila', ki niso na recept – komunikacija, dotik, masaža … Na to dostikrat kar pozabimo.«

Zato je prisotnost očetov pri porodu zelo pomembna in verjetno tudi že nekaj povsem običajnega?

»Zagotovo. Zelo pozitivno je, da je pri porodu prisoten oče, saj porod ni le stvar ženske. Današnji moški želijo biti zraven, želijo videti porod in tudi aktivno sodelovati. Zato je pomembno, da bodočega očka aktivno vključimo v sam proces poroda, s čimer imamo zelo dobre izkušnje.«

Tudi vi imate hčerko – kako ste doživljali njen porod?

»Hčerka ima danes tri leta in pol. Seveda sem bil zraven pri porodu, na željo partnerke pa ne le kot bodoči očka, temveč tudi kot babičar. Tako sem porod lahko spremljal z dveh vidikov – strokovnega in očetovskega. Nikakor mi ni žal, da sem spremljal njen porod, in v resnici sem imel privilegij, ki ga ostali nimajo – da sem porodil svojega otroka.«

Ne delate pa le kot diplomirani babičar, temveč tudi kot asistent na fakulteti.

»Res je. Polovično sem zaposlen v porodnišnici, polovično pa – zaenkrat še – na fakulteti. Delam z bodočimi diplomiranimi babicami in vesel sem, da imam kot mentor to možnost, da nanje prenašam tudi praktične izkušnje. Praktični del je namreč izredno pomemben, zlasti, da študent dobi občutek za svoje delo.«

Kakšne lastnosti naj bi sploh imela dobra babica oziroma babičar?

»Treba je biti umirjen, v vsakem primeru moraš ohraniti mirno kri. Potreben je tudi velik občutek za odgovornost in posluh za sočloveka. Skratka, treba je biti človek na mestu. Je pa ta poklic izjemno stresen, tu so nočne, kronična utrujenost … In porodi niso vedno le lepi trenutki, tu so tudi izgube, težki trenutki žensk. Zato je ta poklic zelo zahteven, težek, tudi fizično, a obenem najlepši poklic na svetu! Kajti ko enkrat doživiš to veselje ob rojstvu novega bitja, te občutke, te to na neki način zasvoji in zato vztrajam.«

Dejavni ste tudi pri sekciji medicinskih sester babic, katere so glavne dejavnosti sekcije? Menda ste nedavno dobili kodeks etike za babice?

»Sekcija povezuje člane, pod njenim okriljem se pogovarjamo o strokovnih vprašanjih, povezujemo izkušnje, posredujemo znanje, letno organiziramo vsaj dve strokovni srečanji … Od letos imamo tudi nov kodeks etike za babice, ki vsebuje sedem načel, poudarek je predvsem na tem, da je sodobna babiška nega osrediščena na žensko.«

Eno od strokovnih vprašanj, ki so v zadnjem času razvnemali tudi javnost, je možnost naravnega poroda na domu. Kako vi kot diplomirani babičar gledate na to možnost?

»Po eni strani je treba razumeti ženske, ki si želijo roditi doma, v okolju, ki ga poznajo. Obenem pa je treba razumeti tudi pomisleke stroke, ki se zaveda nevarnosti, ki jih to prinese. Porod je lahko lep, žal pa lahko skrene tudi v nepričakovano smer. Pri tem je zelo pomembno, da se ne izgublja časa, da je v bližini ekipa, ki takoj in usklajeno ukrepa. V zadnjem času je bilo kar nekaj zapletov pri porodu na domu in tudi v ljubljansko porodnišnico smo dobili porodnice in otroke v precej slabem stanju. Zato se je pri odločitvi za takšen porod na domu treba zavedati odgovornosti, ki jih ta odločitev prinaša. Menim, da v Sloveniji še nismo zreli za takšno prakso. Sam se bolj zavzemam za porode v porodni hiši, kjer ženska, ki ima zdravo nosečnost, rodi ob pomoči izbrane babice, na bolj naraven način. Obenem pa je pomembno, da je takšna porodna hiša v bližini večjih porodnišnic, da je ženskam omogočena kvalitetna in varna oskrba.«