Italija, pica, turizem

Če se s praznim želodcem ujameš v italijansko popoldansko siesto, je sposoben lastnik, ki za osmerico lačnih turistov z veseljem odpre gostilno, vsekakor svetovni prvak.

Danes nas čaka več kot štiristo kilometrov od Gardskega jezera mimo Milana in Torina v smeri Sestriera, preko tem bližnjega gorskega prelaza »čez mejo« v Francijo do Briancona, kjer smo si zastavili naš naslednji cilj. Kljub temu se držimo slogana »saj smo na dopustu« in se iz kampa odpeljemo šele okrog poldneva. Naši biseri na štirih kolesih po avtocesti drvijo, da je veselje, in po nekaj urah se že peljemo mimo Torina in s Kranjem pobratenega mesta Rivoli, od koder naprej se cesta počasi začne dvigovati navkreber proti goram. Hkrati smo z vsakim kilometrom bolj navdušeni nad našo odločitvijo, da preden zapustimo Italijo, zmažemo še kakšno pico. Po sledi za kakšno picerijo v manjšem mestecu zapustimo avtocesto, a nam kaj kmalu postane jasno, da s hrano še nekaj časa ne bo nič. Tudi Italijani imajo namreč v popoldanskem času tako imenovano »siesto«, ko kuhinje v restavracijah ne delajo.

Prav. Naredimo še nekaj deset kilometrov proti meji in se ustavimo v mestu Oulx, kjer se odcepi regionalna cesta za Sestriere. Le kje so Italijani, mogoče pa v preteklosti Francozi (ob mejah so običajno narodnostno precej pomešana območja), našli ime Oulx? Kako se to sploh izgovori: Oulks, Ols, Oul, Ouli … Ne ve se še prav natančno, ali je kraju že davno tega ime nadelo neko keltsko pleme po svojem vodji ali pa ime izhaja od rimskega boga Marsa, saj naj bi bil »Ultor« eden njegovih nadimkov … V času fašizma so ga Italijani poimenovali kar Ulzio. Kakorkoli že, mi smo želeli samo pico.

Tipično mestece, ki oživi predvsem v času smučarske sezone (kar se vidi po več manjših hotelih in žičnicah po okoliškem bregovju), ima zagotovo kakšno picerijo. Lačen želodec jo hitro najde in simpatično blondinko že sprašujemo, ali bi lahko naročili pice. Kuhinja se odpre šele ob 18. uri, bi lahko počakali do takrat, prijazno odvrne, da smo slabo uro prezgodaj. Skoraj si že nataknemo dolge nosove, ko vskoči majhen črnolas tip, očitno lastnik gostilnice, in v slogu »turizem smo ljudje, ne glede na uro« takoj ponudi dolgo mizo in se kar sam loti peke. V pol ure se že bašemo z odličnimi picami, vinom in se imamo sploh fino. Ko se poslovimo od »šefa«, nas ta vseeno vpraša, kako to, da so v Sloveniji gostilne odprte non stop, češ a Slovenci cel dan jeste …