Za otroka ni "lahke" ločitve

Besedilo: Urša Peternel
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 26. september 2011 / 06:00

V Sloveniji se po podatkih razveže že vsak tretji par. Vsaka razveza je težka, še zlasti za otroke. Pogovarjali smo se s psihologinjo Branko Stare Ravnik, ki na Centru za socialno delo Jesenice že triindvajset let skuša pomagati otrokom, katerih starši so v postopku ločitve. Kaj sploh lahko storijo starši, da težke trenutke, ko razpada družina, otroku čim bolj olajšajo? Katere napake starši ob razvezi v svoji stiski najpogosteje delajo? In ali obstajajo tudi starši, ki se ob razvezi znajo - pogovarjati?

Menda je ločitev na lestvici najbolj stresnih dogodkov v življenju na drugem mestu, takoj za smrtjo bližnje osebe. Bi se s tem strinjali?

»Zagotovo. Razveza je za vsakogar težka na svoj način. Redkokdaj sta oba partnerja enako pripravljena na ločitev. Tisti, ki je 'kriv' za ločitev, ki je denimo našel drugega partnerja, se obremenjuje z občutki krivde, medtem ko drugi trpi, ker je izgubil partnerja, počuti se izdanega, nemočnega. Gre za težko obdobje v življenju in z vsem tem so starši tako obremenjeni, da pogosto ob svojih težavah, stiskah in bolečini težko vidijo še bolečino otroka.«

'Lahke' razveze – zlasti za otroka - torej ni?

»Otrok bolečino ob razvezi vedno občuti. Je pa ne pokaže vedno, dostikrat se zgodi, da celo tolaži starše, češ saj je dobro. Noče prilivati še svoje bolečine, ko vidi, da denimo mama že tako trpi. Iz svojih izkušenj lahko povem, da imajo otroci ob razvezi staršev močna čustva, a jih nadzirajo in jih ne izražajo. Prav tu lahko pristopimo na pomoč psihologi na centru za socialno delo.«

V kakšnih primerih se vključite v postopek ločitve?

»Ob razvezi smo vselej dolžni opraviti razgovor z otrokom, zlasti pa v primeru zapletov, sporov med staršema. Na našem centru delamo v paru socialna delavka - psihologinja in ko socialna delavka oceni, da je to potrebno, me povabi zraven. V praksi sodelujem v večini primerov, kajti zdi se mi zelo pomembno, da otrok dobi možnost, da izrazi svoja čustva, da se odpre, kajti vse nepredelane stvari se lahko odrazijo kasneje v življenju. Prav tu se mi zdi, da je moja vloga na centru najbolj dragocena – da se otroci na teh razgovorih zelo razbremenijo, izrazijo čustva, odložijo breme strahu, žalosti … Otroci dobijo jasno sporočilo, da niso oni odgovorni za situacijo, v kateri se je znašla družina, da niso oni krivi za razvezo staršev. Pogosto se namreč starši prepirajo ravno zaradi vzgoje otrok in odgovornosti v zvezi z otroki, zato marsikateri otrok dobi občutek, da se starša ne bi prepirala, če njega ne bi bilo.«

Kako potekajo takšni razgovori z otroki?

»Številni zmotno mislijo, da otroka v takšnih primerih sprašujemo, s katerim od staršev bi rad živel po razvezi. A tega ne delamo, odgovor skušam najti prek psihodiagnostičnih sredstev, prek igre in pogovora. Kot psihologinja sem v vlogi zastopanja otrokovih koristi, pri čemer moram biti izredno tenkočutna in začutiti, za kaj gre, moram interpretirati otrokove želje in ugotoviti, ali so v skladu z njegovimi razvojnimi potrebami. So pa starši vselej presenečeni, kaj vse pride ven iz otroka, a so hkrati hvaležni, ker je tudi njim to smerokaz za prihodnje ravnanje.«

Kaj sploh lahko storijo starši, da te težke trenutke, ko razpada družina, otroku čim bolj olajšajo?

»Idealno je, če le imajo starši to moč in pogum, da otroka pripravijo na razvezo, da mu povedo, kaj se dogaja, kaj sledi, kje bo živel in s kom. Od tega je zelo odvisno, kako bo otrok to prebolel. S tem starši lahko otroku močno pomagajo. Zelo pomembno je tudi, da otroku povedo, da ni on odgovoren za konflikte in za razvezo. Treba mu je tudi povedati, da ga imata oba starša še naprej rada, da bosta večno ostala njegova starša, le kot zakonca se razhajata. Otrok ima ob razvezi staršev vselej veliko vprašanj in prav je, da mu starša na njih odgovorita pošteno, da mu povesta, kaj načrtujeta, hkrati pa spodbujata otroka, da pove, kaj ga skrbi, česa ga je strah.«

Katere napake starši ob razvezi v svoji stiski najpogosteje delajo?

»Zelo pomembno je, da se težave v partnerskem odnosu ne zajedajo v starševski odnos. Lahko rečem, da je morda še najbolj smrtonosno kritiziranje drugega starša pred otrokom. To otroku pusti strašno breme. Otrok ima rad oba starša in kritiko enega od njih doživlja kot kritiko sebe. Zato je kritiziranje drugega starša vedno zelo napačno. Iz bolečine, zamere, maščevanja, strahu in negotovosti starši otroka pogosto uporabijo kot orožje proti drugemu staršu. A otrok je lojalen obema in ga to spravlja v strašno stisko. Mi starše na te stvari opozarjamo, hkrati pa pomagamo otroku, da izrazi svoje občutke, ta sporočila pa 'prevedemo' staršem – da izvedo, kaj skrbi otroka, kaj ga boli, o čem razmišlja …«

Verjetno pa so starši pogosto sami v takšni stiski, da težko preprečijo takšna ravnanja?

»Seveda, tudi starši so ob razvezi polni strahov, bolečine, negotovosti. Tudi za njih je vse to novo. A oni so odrasli. Otroci pa ne znajo izraziti svojih stisk, te se lahko kažejo kot bolečine, otroka denimo boli trebuh, glava. Stiske se lahko odražajo v vedenju, denimo, se otrok zelo zagreje za učenje. Ali pa v drugo smer, se ne more skoncentrirati, v šoli zelo popusti …«

Kako pomembno je, da otrok v primeru razveze staršev ostane v okolju, ki ga pozna?

»Za otroka je dobro, da doživi čim manj sprememb, da ohrani prijatelje, šolo, urnik življenja, tudi stvari, predmete, če se mora preseliti. Na to starši pogosto pozabijo.«

Kakšno pa je vaše mnenje glede tako imenovanega deljenega skrbništva?

»Pravi izraz je zaupanje v varstvo in vzgojo obema staršema. O tem odloči sodišče, center za socialno delo pa poda mnenje. Otroka lahko zaupa v varstvo in vzgojo materi, očetu ali pa obema. Vse več primerov je, ko si po razvezi oba starša želita skrbeti za otroka, torej si deliti skrb in odgovornost zanj. A zaupanje v varstvo in vzgojo obema staršema je možno le takrat, ko je med obema staršema kvalitetna komunikacija. Dostikrat se starša ne moreta dogovoriti, kdo bo skrbel za otroka, pa predlagata, da bi skrbela oba. A to ni prava podlaga za zaupanje v varstvo in vzgojo obema. Za takšno ureditev se morata starša znati kvalitetno o vsem pogovoriti.«

Najbolj pomembna je torej komunikacija med staršema?

»Kadar se starši potrudijo in skušajo čim bolj kvalitetno komunicirati, je to zagotovo v dobro otroka in tak otrok bo po razvezi zagotovo imel manj posledic. Zato je zelo pomembno, da starša ob razvezi skušata ohraniti komunikacijo. Res pa je, da je to težko, če se že prej v zakonu nista znala pogovarjati. A morata se biti pripravljena učiti tudi tega in predvsem ločiti partnerski odnos od starševskega odnosa.«

Pa se glede na vaše izkušnje pogosto zgodi, da starši znajo lepo razrešiti težave ob razvezi in se lepo pogovorijo o vsem?

»Velikokrat! To je lep občutek, ko vidiš, da starši znajo iti prek lastnih stisk in bolečine in na prvo mesto postavijo dobrobit otroka. Pa saj v resnici ni staršev, ki ne bi želeli le najboljšega za svoje otroke, a nekateri se tako ujamejo v lastna čustva, da težko sledijo koristi otroka. Zato jim pri tem skušamo pomagati. Otroku moraš dati priložnost, da izrazi svoja čustva, moraš ga slišati in upoštevati. In na koncu lahko ugotovim, da imam vendarle dobre izkušnje z ljudmi. Vedno želijo slišati, kaj si želi otrok. Le da včasih, kadar so bolečine, strahovi preveliki, tega ne zmorejo. Pogosto rabijo čas. Velikokrat se zgodi, da življenje že teče po novih tirnicah, a ko je treba to zapisati, se zatakne, starši še niso pripravljeni, še ne zaupajo, strah glede prihodnosti je še premočan. Zato tudi staršem ponudimo pomoč in marsikdo jo sprejme, ne le našo, temveč tudi pomoč nevladnih organizacij, kot so zakonske in družinske svetovalnice, Krog ... In tudi otrok lahko vedno, tudi kasneje po razvezi, pride k nam, ko čuti, da bi se rad pogovoril. In vedno je to dobro, koristno.«

Bi lahko na osnovi dolgoletnih izkušenj na kratko rekli, kakšen je srečen otrok?

»Srečen otrok je tisti, ki ima oba starša ves čas v enaki meri. A pri tem ne gre za čas, ki je merljiv le z uro, temveč predvsem za občutek otroka, da je sprejet, da je ljubljen, da je pomemben staršem.«