Bruno z Gregorjem v akciji na tekmovanju na Češkem (Foto: Matic Zorman)

Stroj nas še ni presegel

Bruno Kalčič je umetnostni kovač. ´Tak ta prav, kakršen mora kovač bit`, mal` trmast in z roko na srcu.` S sodelavcem Gregorjem Mandeljcem sta bila druga na tekmovanju na Češkem.

Če udarja stroj, izdelek nima duše, če gre za kovačevo roko, je to nekaj čisto drugega. »Nobena ograja, ki smo jo v naši kovačiji naredili, ni hladna. Nasprotno, našemu železu s preoblikovanjem vdahnemo toplino, izdelku pa dušo,« je prepričan Bruno, ki se kar ne more strinjati z izrazom umetno kovaštvo, če pa v tem poklicu ni nič umetnega, veliko pa umetniškega.

Na gradu Helfštyn nad mestom Lipnik v središču Moravske na Češkem že trideset let prirejajo veliki kovaški festival. Na čudovitem gradu sredi Češke se vsak zadnji konec tedna v avgustu zberejo kovači z vseh koncev sveta, največ je Evropejcev, prihajajo pa tudi kovaški mojstri iz Avstralije, Japonske, ZDA … »Druženje z najboljšimi mojstri, izmenjava kovaških izkušenj in malih kovaških skrivnosti, zagotovo pa tudi tekmovanje v demonstracijskem kovanju so tisto, kar me že osmo leto po vrsti vleče na grad Helfštyn,« z zanosom pripoveduje mojster umetnega kovaštva Bruno Kalčič z Blejske Dobrave.

Tekmovalnost, želja po primerjavi z drugimi, kdo ima bolj močne in natančne roke? »To, kar delamo v delavnici, delamo z veseljem in v delo vlagamo ves svoj trud, a vendarle, to je delo za naš vsakdanji kruh. Udeležiti se takega zbora kovačev in tam tekmovati pa je drugačne vrste hrana. Hrana za dušo, kjer se napolniš z energijo za prihodnje leto dni,« odgovori Bruno in kurjo polt na rokah potrdi z besedami: »Tam gor na tistem gradu so kovaška nebesa.« Letos sta s sodelavcem Gregorjem Mandeljcem tudi v »kovaških nebesih« lahko na okolico gledala nekoliko zviška, saj sta med dvainštiridesetimi ekipami v najbolj prestižni kategoriji demonstracijskega kovanja dosegla drugo mesto.

Po češko heavymetalové housle

Bruno in Gregor sta se prvega podobnega tekmovanja, na katerem sta se pomerila z drugimi kovači, udeležila leta 2002 v Italiji, kamor sta bila povabljena v okviru Obrtne zbornice Nova Gorica. Da sta takrat po nepotrebnem s seboj nesla kup orodja, skoraj pol delavnice, saj nista vedela, kako sploh zgleda na takem tekmovanju. Čeprav nista dosegla vidne uvrstitve, pa ju je tam opazil eden od organizatorjev na Češkem in ju povabil na njihov Hefaiston, kot se ta zbor kovačev imenuje. Tekmovanje je prostor, kjer se pokažejo najboljši. »Vsaka ekipa, v kakšni je tudi osem kovačev, dobi ogenj in nakovalo, material in orodje pa tekmovalci prinesemo s seboj. Za izdelavo izdelka sta potem na voljo le dve uri,« izvem od mojstra, ki dodaja, da si je vsako leto potrebno izmisliti nek nov izdelek. Na njunem nakovalu je nastajalo že marsikaj, od železne rože, ure, figure Sizifa, do kovačeve hrbtenice pred tremi leti, prispodobe za žejo leto za tem in lani virus. Pred štirinajstimi dnevi sta bila druga z violino. Heavymetalové housle je žirija po češko zapisala ime izdelka, ki sta ga avtorja izdelala kot heavy metal violino.

Vsaj pet kilogramov težko železno violino s čisto pravimi strunami držim v rokah in se sprašujem, jo je sploh mogoče uglasiti, kaj šele igrati nanjo? Bruno pa, kot bi mi bral misli: »Če bi imel uro več časa, bi na njej opravil še nekaj malenkosti, dodal magnete, jo s kleščami uglasil in violina bi igrala,« je prepričan, za pokušino pa na najnižjo struno pizzicato (s prsti) zaigra … kadar boš na rajžo šel … Violino je za vzorec posodila sovaščanka s Kočne, da sta fanta pred Češko doma imela generalko in v treh urah že izdelala podobno violino. »Žirija ocenjuje predvsem izvirnost izdelka, zahtevnost njegove izdelave, kako dobro je obdelano železo in tudi splošen vtis … To je sicer tako kot izbor za miss sveta, kamor se uvrstijo same dobre punce, žirija pa se mora potem odločiti, katera je najboljša.«

Železu vdahniti toplino

Če je zgodovinsko gledano slovensko umetno kovaštvo doma v Kropi, se kar samo po sebi ponuja vprašanje, kako se je kovaštvo znašlo pri Kalčiču na Blejski Dobravi? »Najprej sem mislil postati avtomehanik, glede na to, da že od otroštva vedno počnem nekaj po svoje, drugače od drugih, pa sem se na železarski poklicni šoli odločil za kovača. Slišati je bilo precej nenavadno, a že v času, ko sem hodil na šolsko prakso v železarno, se je izkazalo, da mi kovaštvo leži. Prvi svečnik, ki sem ga naredil »na šihtu«, bi kmalu pristal pri vratarju železarne in v njegovem zapisniku, naredil sem nekaj lusterčkov, a vse prodal, saj je kakšen dinar vedno prišel prav. Mojster me je vedno spodbujal, naj delam in se učim …,« se spominja Bruno. Ko se je izučil za kovača, se je že dogovarjal za službo v Nemčiji, a s tega ni bilo nič, zato je prva delovna leta preživel v jeseniški železarni. Ko so tam zaprli kovačnico, pa je za nekaj let postal poklicni gasilec. Kot pravi, je v začetku devetdesetih prišlo do njegove življenjske prelomnice. Spoznal je Leopolda Durchnerja iz sosednje Avstrije, čigar družina že 250 let goji umetno kovaštvo. »On je pravi zaprisežen kovač, perfekcionist, kovač s srcem. Pri njem sem se ogromno naučil in danes bi šel zastonj delat k njemu, če bi vedel, da bi se toliko novega naučil. En teden sem šel delat in v uk k Leopoldu, njegov naslednik je Poldi, naslednji pa spet Leopold in tako že 250 let, pa sem domov prinesel mnogo izkušenj in slovensko mesečno plačo. Ker mi je počasi zmanjkalo dopusta, sam pa sem začel kovati tudi po različnih turističnih prireditvah po Sloveniji, sem se odločil, da bom »samo še« kovač. Pustil sem službo in šel na svoje.«

 

Kot pravi, se je pri Leopoldu naučil pristnosti in avtentičnosti umetnega kovaštva, v katerem ni prostora za novodobne stroje in naprave, ampak predvsem za ogenj, nakovalo in kovačeve roke. Če udarja stroj, izdelek nima duše, če gre za kovačevo roko, je to nekaj čisto drugega. »Nobena ograja, ki smo jo v naši kovačiji naredili, ni hladna. Nasprotno, našemu železu s preoblikovanjem vdahnemo toplino, izdelku pa dušo,« je prepričan Bruno, ki se kar ne more strinjati z izrazom umetno kovaštvo, če pa v tem poklicu ni nič umetnega, veliko pa umetniškega.

Kosmate močne roke

Kakšen je pravi kovač? Če pogledam Bruna, ugotavljam, da mora biti postaven dedec z močnimi, kosmatimi rokami, ki lahko udarjajo po razbeljenem železu. Menda je za eno majhno podkev potrebno udariti kar petstokrat. Hmmm, kot je za pet sekund risanke potrebno narisati nekaj sto sličic. »Pod prvo, moraš biti trmast. Pod drugo je veselje do dela in seveda predvsem praksa. Izobražuješ se sproti, saj napreduješ le s pridobivanjem izkušenj. Marsikateri poba je že prišel poskusit, ker vedo, da je pri Brunu petnajstega plača in vsako leto regres, in poskusil. Ampak kovaštva se je treba učiti počasi, fantje pa so prvi dan hoteli vse znati, držali kladivo v rokah cel dan. Žulj je bil tu, fantov pa naslednji dan ni bilo več v delavnico.« Bruno nadaljuje, da ni noben problem tudi po več ur na dan nepretrgoma imeti kladivo v rokah, ampak moraš za to imeti »grif« in ni nobenih žuljev in vnetih mišic. Da moč ni tako pomembna, kot bi si mislil.

Umetni kovač pa mora imeti tudi smisel za obliko, umetniško žilico za lepo ter seveda ideje. In kot Bruno vseskozi poudarja, tudi pri umetnostnem kovanju štejejo predvsem izkušnje. Vsi trije kovači, Zoran Matkovič, Gregor Mandeljc in Brunov brat Dušan Kalčič, ki so prišli v njegovo delavnico med leti 1999 in 2002, so ostali v poklicu in pri njem. Če je nekoč vse zaključne stvari koval sam, se danes lahko zanese na fante, saj je sam v 80 odstotkih na terenu. »Sam po sejmih iščem posel in po terenu opravljam izmere, predmontaže, montaže,« o organizaciji dela razlaga Bruno in potrjuje, da imajo dela dovolj, saj vrtne, balkonske, stopniščne ograje, kovana vrtna in dvoriščna vrata, lestence, pohištvo, postelje …, delajo po naročilu. Postelje? Le kdo leži v kovani postelji? »Jaz sem že eden izmed njih,« pove Bruno in doda, da imajo tako širok spekter izdelkov, da jih je nemogoče delati na zalogo.

»Kam gremo?« ga še vprašam, pa mi malo za šalo malo zares hitro odgovori: »Proti penzionu.« A bo vmes potrebno še marsikaj postoriti, urediti prostore na Blejski Dobravi, kjer deluje njegovo podjetje, in predvsem izdelovati kovaške izdelke in izpolnjevati naročila brez napake. »V umetnem kovaštvu ni polovičarstva. Kovač si ali pa nisi.«

     

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Slovenija / četrtek, 19. april 2018 / 11:08

Nagrajeno diplomsko delo

Ljubljana – Mladinski svet Slovenije (MSS), krovno združenje nacionalnih mladinskih organizacij, je letos že devetič zapored razpisal natečaj za najboljše diplomsko oziroma magistrsko delo s področ...

Objavljeno na isti dan


Slovenija / torek, 17. november 2015 / 07:00

Slovenska podjetja mladim odpirajo vrata

Kranj – Slovenska podjetja bodo 26. novembra že drugo leto zapored odprla svoja vrata devetošolcem, njihovim staršem in učiteljem. Glavni namen akcije je približati manj znane poklice mladini in st...

Kronika / torek, 17. november 2015 / 07:00

Policisti so za jutri napovedali stavko

Kranj – Policijska sindikata sta za jutri napovedala stavko, ker so zaposleni v policiji in na notranjem ministrstvu nezadovoljni s trenutnim statusom in ignoranco vlade ob neizpolnitvi obveznosti...

Šport / torek, 17. november 2015 / 11:23

Jabolko navdiha za košarkarja Miho Zupana

Predsednik republike Borut Pahor je ob dnevu znakovnega jezika podelil jabolko navdiha košarkarju Mihi Zupanu.

Šport / torek, 17. november 2015 / 11:23

Porazi Triglava, Zarice in Šenčurja

Kranj – Nogometaši v prvi slovenski nogometni ligi Telekom so imeli prost konec tedna zaradi nastopa reprezentance, ki je v ukrajinskem Lvovu izgubila tekmo dodatnih kvalifikacij za evropsko prvens...

Razvedrilo / torek, 17. november 2015 / 11:23

Festivalski raj za filmofile

Ljubljana – V polnem zagonu je 26. mednarodni filmski festival Liffe, ki tudi letos na ogled ponuja več kot sto filmov najrazličnejših žanrov. Ob tekmovalnem programu in predpremierah festival ponu...