Četrtič z olimpijsko normo

Besedilo: Janez Ferlic
Kategorija: Nasveti / torek, 27. november 2007 / 06:00

Tokrat malce skrenimo z naših rekreativnih poti in poglejmo, kaj pomeni svet vrhunskega tekača na dolge proge, ki bo Slovenijo prihodnje leto spet zastopal na olimpijskih igrah, in sicer v kraljevski disciplini, maratonski preizkušnji.

Roman Kejžar iz Železnikov je letos na maratonu v Berlinu, ko je bil dosežen tudi izjemen svetovni rekord neponovljivega Haileja Gebrselassieja odtekel normo za olimpijske igre v Pekingu. Doslej je nastopil še na olimpijadi v Sydneyju in Atenah, medtem ko mu zaradi spleta zanj neugodnih okoliščin ni bilo usojeno, da bi nastopil tudi v Atlanti leta 1996, čeprav je pred tem dvakrat izpolnil normo. Štirikrat je nastopil tudi na svetovnem prvenstvu v maratonu, ima več kot 35 nastopov za reprezentanco v tekih na dole proge in je še vedno državni rekorder v polmaratonu in maratonu. Kot najboljši rezultat na velikih tekmovanjih navaja 54. mesto na olimpijadi v Atenah. Roman sam pravi, da je konkurenca v tekih na dolge proge izjemna in prebiti se v prvo polovico najboljših je vsej prej kot lahko. Prevladujejo Afričani in le redkokdaj se povsem na vrh zavihti kak Evropejec, nekako dostojno se kosajo le Italijani, Španci in Portugalci. Če pogledamo denimo svetovno prvenstvo v krosu ali polmaratonu, najdemo med prvimi dvajsetimi zgolj enega ali dva Evropejca. In prav v polmaratonu je Roman že pred več leti na svetovnem prvenstvu v Franciji odtekel odličen rezultat, ko je le dve minuti zaostal za takratnim svetovnim rekorderjem, velikanom teka na dolge proge Paulom Tergatom iz Kenije. Na tovrstnih tekmovanjih nastopi po šest tekmovalcev iz najmočnejših reprezentanc, in ko se pojavijo močne afriške reprezentance, je vsaka uvrstitev v prvo polovico velik uspeh. Slabih tekačev na velikih tekmovanjih ni. Včasih je v Keniji veljalo nekakšno pravilo, da uvrstitev med najboljših šest na kenijskem državnem prvenstvu v krosu lahko zadostuje za uvrstitev med prvih dvanajst na svetovnem prvenstvu! In to so Kenijci tudi redno dokazovali.

To, da se Roman že skoraj petnajst let redno pojavlja v elitni družbi svetovnega teka na dolge proge, je za majhno Slovenijo, ki je v preteklosti (pre)malo vlagala v ta šport, vsekakor izjemen uspeh. Kako se je Roman dokopal do teh uspehov? Izključno z dolgoletnim načrtovanim treningom, odrekanjem, trdim delom in vztrajnostjo. Če tega ni, maratonec ne bo uspel. Nikdar. Preden je leta 1991 postal profesionalni športnik, je več let tekel zgolj iz svojega veselja in nato v začetku devetdesetih let brez posebnega maratonskega treninga na svojem prvem maratonu dosegel rezultat 2:24. Do danes je nanizal že prek šestdeset maratonskih nastopov. Tedensko v dobi optimalnega treniranja na dveh treningih dnevno preteče od 150 do 200 km. Redno trenira tudi v fitnessu in na atletski stezi, za katero poudarja, da je dobra pri razvoju hitrosti. Prvi trening opravi ob desetih dopoldne, drugega popoldne. Ni važno, ali je poletna pripeka, zimski mraz ali neprijetni dežni nalivi. In kdo v Sloveniji je lahko njegov naslednik? Pravi, da je na dobri poti Mitja Kosovelj, ki pa se bo moral za eliten maratonski rezultat bolj usmeriti na teke na stezi in cesti ter manj na gorske teke, kjer je doslej dosegal največje uspehe.

Po končanih olimpijskih igrah v Pekingu pa si želi nastopiti tudi na kakšnem teku, daljšem od maratona.