Salto immortale

Salto immortale je knjiga za tiste, ki imajo res radi poezijo in bi hoteli o njej izvedeti več, pogledati v anatomijo nastajanja in prevajanja pesmi. Tudi avtor Boris A. Novak je več kot poklican za pisanje takšne knjige, saj je sam pesnik in prevajalec. Da je salto mortale smrtno nevarni skok, je znano; kaj pa pomeni salto immortale, nesmrtni skok? »Morda manj pomeni, kakor dobro zveni«, priznava avtor. In razloži, da je s spremembo smrtnega v nesmrtni skok dobil »metaforo, ki ne ukinja nevarnosti tveganja pri prevajanju, poudarja pa, da je življenje literarnega dela v veliki meri odvisno od prevajanja v druge jezike«. Razloži tudi razliko med pesniki in prevajalci. »Razlika med literarnimi ustvarjalci in prevajalskimi po- ali so- ustvarjalci je v tem, da imajo slednji pred seboj drugojezični izvirnik, ki ga prevajajo v svoj jezik. Umetniško ustvarjanje kot prevajanje iz niča v bit pa je prevajanje brez izvirnika, saj izvirnik v aktu prevajanja šele nastaja. Pred izvirom ni vode; iz izvira pesmi teče žuboreča reka besed, iz katere bralci zajemajo podobe. Prevajalci lovimo odseve te reke besed, odmeve njenega žuborenja, pri njenem čistem izviru, v njenem izvirniku. Nakar odseve in odmeve te izvirne reke nosimo v druge in drugačne struge, v struge drugih in drugačnih jezikov. Včasih so te struge tako drugačne, da postanejo – truge. Prevod je iz takih ali drugačnih razlogov mrtvorojeno dete. Včasih so te struge tako druge, da odsevi in odmevi izvirnih besed potemnijo in začno odsevati novo nebo, obzorje novega jezika: izvirnik je pozabljen, tekst doživi adaptacijo in poslej uživa novo identiteto. Najpogosteje pa se zgodi oboje: odsevi in odmevi izvirnih besed v strugi novega jezika izžarevajo spomin na rojstno strugo, vendar se pod novim podnebjem žarki predramljajo drugače, odmev pa ima drugačno sonornost in rezonanco. Kakor odsev na šipi: ni le odsev, je tudi šipa. Kakor zrcalna podoba: ni le podoba, je tudi zrcalo samo. Konfiguracija pokrajine vpliva na zven odmeva.«

Pokrajina vpliva na poezijo? Da, to ve Novak iz lastne izkušnje. Rojen je bil v slovenski družini, ki je živela v Beogradu. (Ne samo mimogrede: njegov oče je Ante Novak, legendarni partizanski komandant, letos mineva sto let od njegovega rojstva in 20 let od njegove smrti.) Hodil je v srbske šole, lahko bi pisal tudi v srbščini, ki je ravninski, a se je zavestno odločil za slovenščino, ki je planinski jezik. Ravninski jezik je bogat z besedami za širjave in daljave, planinski z besedami za višine in globine. Razlika med obema pa je tudi v tem, da sodi srbščina (kakor francoščina) med silabične, slovenščina pa (z nemščino, angleščino in ruščino) med silabotonične jezike. Kdor ne ve, za kaj gre, naj vzame v roke Novakovo knjigo, pa mu še ne bo brž jasno.

V knjigi najdemo veliko primerov prevajalskih rešitev. Lep in enostaven je tisti, kjer Novak pokaže, kako sta Alojz Gradnik in Aleš Berger prevedla prvo kitico najbolj znane pesmi iz Ciganskih romanc F. G. Lorce. Naslov Romance sonambulo je Gradnik napačno prevedel kot Mesečno romanco, Berger pravilno kot Mesečniško romanco. Gradnik in za njim Udovič sta v prevodu opustila izvirno formo španske romance in pesem prevedla v svobodnem verzu, Berger pa se je odločil za Prešernovo adaptacijo španske romance (kakršno imamo v Turjaški Rozamundi). Novak izbere Bergerja. Primerjajte sami, nadaljujte pa z branjem Novakovega Nesmrtnega skoka.

Verde que te quiero verde.

Verde viento. Verdes ramas.

El barco sobre la mar

y el caballo en la montana.

(Lorca)

Zeleno, ki te hočem zeleno.

Zeleni veter. Zelene veje.

Ladja na morju

in konj na planini.

(Gradnik)

Ljubim te, zeleno, ljubim.

Veje in zeleni veter.

Ladja na širokem morju,

na planini iskri žrebec.

(Berger)