Kaj bi bil Vršič brez kock?
Ko vsaj ne bi bilo tistih kock v vsakem ovinku. Potem bi bilo vsaj malce laže.
Najhuje je prvih sto metrov klanca. Pravzaprav ne, najhuje je pri Mihovem domu. Mislim, da je tam stoodstotni klanec, ki te vrže na hrbet. Tja gor bi morali plezati v navezi. In naj nekdo končno zapre vrata kuhinje Mihovega doma, ko mi jurišamo na Vršič. Tiste kocke so zares neznosne. Ravno ujameš ritem, prideš do kock, zapelješ čez in na drugi strani prideš popolnoma razstavljen, razmontiran, in potem prestavljaš eno, dve prestavi gor in dol in se zavozlaš, srce imaš pa že med zobmi. Čelada mi je tako silila na nos, da teh kock niti videl nisem. Saj ravno zato ti je silila na nos, ker so te tiste kocke tako pretresle. Nisem šel slabo. Boljši čas imam kot lani. Svoj rekord sem popravil za deset sekund! Za prvič sem več kot zadovoljen. Prvič sem šel eno uro in pet minut, kar ni slabo, mar ne? Važno, da sem jaz tukaj gori, nikoli si ne bi mislil, da bom kdaj s kolesom tu gori. A prvi je pa prišel v treh urah in tridesetih minutah? Je to mogoče? To pa je trpljenje, ko le tistih kock ne bi bilo. Neki tip me je prehitel s tako hitrostjo, da je za njim kocke ven metalo. Ne kocke, najtežje je pri razglednih točkah! Pravzaprav ne, zadnjih tristo metrov pred vrhom, mar tam vedno veter tolče ravno v čelo? Ko pridem mimo Ruske kapelice, se zavem, da bi bilo bolje ostati v dolini. Enkrat na Vršič in nikoli več, adijo, adieu, arivederci … To ni juriš, to je plazenje.
Take in tisoč podobnih izjav lahko slišite na vrhu našega najvišjega prelaza, v cilju legendarnega Juriša na Vršič. Letos je bil že 33. po vrsti in ne pomnimo, kdaj je bilo tako lepo vreme tam zgoraj, kjer naj ne bi bilo koles in kolesarjev. Tista višina je rezervirana za kozoroge, gamse in muflone. Kaj bi bil Vršič brez kock? Navaden prelaz, čez katerega bi avtomobilisti, motoristi drveli sto na uro in se na vrhu verjetno niti ustavili ne bi. Tako pa vsi pretreseni, prestrašeni zaradi ožin in strmin in serpentin morajo ustaviti, da bi se uščipnili in začeli verjeti, da so prišli na Vršič v enem kosu. Vršič brez kock bi bil običajen, neskončno dolg klanec brez duše. Klanec, ki bi se ga kolesarji izogibali in ga ne bi želeli vsaj enkrat v življenju prekolesariti …
Več kot tisoč dvesto jih je prišlo do vrha in bili so ponosni, da jim je uspelo. Nekaterim je uspelo znova, nekaterim prvič. Večina jih pride tudi naslednje leto, nekaterim pa se je klanec tako priskutil, da jih ne bo nikoli več videl na svojih kockah med serpentinami. Potem ko smo v dolini čakali na makarone in razglasitev, sem slišal, da je nekdo za spomin ukradel eno kocko iz serpentine. Rekel je, da jo bo dal v vitrino v dnevno sobo. Potem je nekdo vprašal, kako jo je pripeljal v dolino, pa mu je odgovoril, da je snel čelado in kocko del notri ter vse skupaj poveznil čez krmilo. V dolino se je spustil s kocko v čeladi na krmilu … gologlav. Nekdo se je prekrižal in dejal, da če bi Vršič znal govoriti, bi imel za povedati milijon zgodb in legend, da ubogih ruskih ujetnikov še omenil ne bi …