To noč sem jo videl

»Živimo v času, ko se spoštujejo samo ljudje, živi ali mrtvi, ki so se bili pripravljeni boriti, celo žrtvovati za skupne ideje. Tako razmišljajo zmagovalci in poraženci. Nihče ne ceni ljudi, ki so hoteli samo živeti. Ki so imeli radi druge ljudi, naravo, živali, svet in se z vsem tem dobro počutili. To je za današnji čas premalo. In čeprav se jaz lahko prištejem k tistim, ki so se bojevali, tudi če so bili poraženi, sem pravzaprav hotel samo živeti. In da ima to smisel, mi je odkrila med vojno tista radovedna, vesela, vsemu svetu odprta in nekoliko otožna gospa, ki sem jo srečal v oni bližnji daljni deželi. Veronika. Samo živeti je hotela, v skladu s samo seboj, in samo razumeti je hotela sebe in ljudi okrog sebe. In njo so ubili. Nimam nobenega podatka, da se je to zgodilo, kakor ga nima njena mama, ki čaka, da se bo vrnila. Ampak meni je precej jasno, da se je zgodilo. Kadar se zgodi takšna reč, bi vsakdo hotel vedeti: zakaj? Tisti Gorisek bi to hotel vedeti, njena mama, ko bo izvedela, da je mrtva, prav tako. Toda v vojni ni bil zmeraj potreben dober razlog, da so koga ubili. Ne morem sprejeti misli, da je bil povod za njeno smrt njeno druženje z nekim nemškim zdravnikom. Je mogoče simpatizirala z nami? Nekoč mi je povedala, da se je med vojno za dva meseca vrnila v Berlin, v kraj svojega študija. Tja jo je povabila prijateljica z univerze. Berlin je bil še miren, strahote so se tam začele veliko pozneje. Predstavljam si, da se je sprehajala ob Spree in hodila v muzeje na Unter den Linden. Rekla je, da je potem po Berlinu nekaj časa vozila rešilni sanitetni avto. Prostovoljno. Manjkalo je ljudi, ki bi prevažali bolnike. Nekdo ji je predlagal in ona je to storila. A v tem ni bilo nobenega političnega prepričanja. Če ga ni bilo pri meni, ki sem krpal ranjence v Ukrajini, na Kranjskem in v Italiji, kako bi naj ona to počela iz simpatij za našo veliko in noro vojno? Predstavljam si, da bi ji v njeni domovini zamerili, ko bi zvedeli za to reč. A da bi jo zato ubili? Morda. Za umor v tem norem času ni bilo treba nobenega pametnega povoda.«

Ne, gornji odlomek se ne dogaja v našem času; danes se ljudje, ki bi se bili »pripravljeni boriti ali celo žrtvovati za skupne ideje«, prav nič ne spoštujejo; če bi to vseeno počeli, bi jih imeli za nore. Ljudi, ki bi hoteli »samo živeti«, je slej ko prej precej. Spoštujejo pa se danes predvsem tisti, ki so se pripravljeni boriti, celo žrtvovati za svoj zasebni blagor. Povsem drugačna situacija torej od tiste, ki je prevladovala poleti 1945, ko nemški zdravnik Horst nekje na Bavarskem razmišlja tako, kot piše v gornjem odstavku. Ta pa je iz romana To noč sem jo videl, za katerega je pisatelj Drago Jančar dobil kresnika 2011. Žirija, ki ji je predsedoval prof. dr. Miran Hladnik, naš sodelavec in gorenjski rojak, je v utemeljitvi med drugim zapisala: »Razmerje med krhkim posameznikom in zgodovinsko usodo je temeljna in najbolj znana razsežnost Jančarjevega pisateljevanja, tokrat prihaja na dan v zgodbi, ki je doma izključno v naših krajih in sega s svojimi posledicami tudi v naš sedanji čas.« Ta krhki posameznik, ki hoče samo živeti, je Veronika, ki je »literarni odsev resnične ženske z gorenjskega gradu Strmol«. Ja, dolgo zamolčana oziroma prikrita zgodba strmolskih graščakov Rada in Ksenije Hribar je na Gorenjskem zdaj že dobro znana, to pomlad jo je v podlistku Strmolska Vilma v našem časopisu obudila Marija Cvetek.

Tu nam seveda ne gre za to, da bi ugotavljali, kakšno je razmerje med dejansko in romansirano zgodbo. Kresnikova žirija je zapisala, da deveti Jančarjev roman, razmeroma kratek, prinaša »eno najboljših literarnih besedil o Slovencih, zapletenih v drugo svetovno vojno in med seboj«. To je res in v tem je stvar – v umetniškem prikazu razmerja med »krhkim posameznikom« in »zgodovinsko usodo«. Spretno je spleten iz petih pripovedi o Veroniki, pripovedovalci pa so srbski oficir in njen ljubimec Stevo (ta se mi zdi najboljša), Veronikina mama, zgoraj citirani nemški zdravnik, strmolska gospodinja Joži (alias Vilma) in Ivan, grajski delavec, ki postane partizan in VOS-u posreduje usodno informacijo o »sumljivem« druženju glavne junakinje in nemškega zdravnika. To druženje Ivana ne zmoti toliko na domoljubni ali ideološki ravni, temveč predvsem zato, ker Veroniko tudi sam rad vidi; ona, po naravi »fatalka«, pa mu pogledov ne vrača kot ženska, ampak le kot prijazna gospodarica. Če bi vedel, da ga je po posredovanju zdravnika rešila iz gestapovskega zapora v Kranju, bi je najbrž ne ovadil; tudi sicer bi lahko v usodni noči pred likvidacijo gospodarja še rešil, pa ju ni … Berite, kako se vse to zgodi in kako dobro je vse skupaj napisano.