Od otroštva očarana z gledališčem

Le redki vedo, da ima gledališka igralka Marinka Štern, ki jo bomo letos videli v predstavi Mladinskega gledališča Nichel Stuff, gorenjske korenine. Izvira z Jezerskega, kjer tudi danes pogosto išče svoj mir.

»Jeseni bom igrala mamo v predstavi Nichel Stuff, ki bo narejena po filmskem scenariju, iz katerega ni nikoli nastal film. Predstavo režira Ivica Buljan. Igram pa tudi v filmu Lahko noč gospodična, ki pride v kinematografe konec septembra,« o svojih trenutnih poklicnih obveznostih pove igralka Marinka Štern, ki je v dobrih treh desetletjih svoje kariere ustvarila blizu sto vlog v gledališču, na radiu, televiziji in v filmih.

Največ vlog pa ste oblikovali v Mladinskem gledališču, ki mu ostajate zvesti vsa desetletja. Kako to, da vas ni zvabilo drugam?

»Zvestoba je ena od potez mojega značaja, zaradi česar ostajam zvesta eni gledališki hiši. Po drugi strani pa tudi ni bilo veliko drugih priložnosti. Kot svobodnjakinja pa bi se tudi težko znašla. Zunaj gledališča sem sprejemala tudi druge vloge, denimo na radiu, ki je bil že od otroštva moja ljubezen. Ko smo v mojih otroških letih na Jezerskem dobili radio, sem najraje poslušala radijske igre. Zaradi tega sem si nekoč prislužila tudi zaušnico od starega očeta, ki je želel poslušati Glas Amerike, jaz pa sem prestavljala na radijske igre … Pri izbiri vlog je sicer vedno imelo prednost gledališče in vloge od drugod nisem vzela, če sem ocenila, da v gledališču ne bom delala enako dobro, kot bi brez dodatnega dela.«

Mladinsko gledališče, kjer delate od srede sedemdesetih let, v nasprotju z laičnim prepričanjem ni le gledališče za otroke in mladino?

»Res je, pač pa je eksperimentalno gledališče, ki daje možnost ustvarjalcem z drugačnimi pogledi. Omogoča vse mogoče estetike in predstave, ki niso osnovane izključno na klasičnih dramskih besedilih. Takšna je tudi že omenjena letošnja predstava, ki temelji na filmskem scenariju.«

Tudi vaše vloge niso bile ravno klasične. Katere so se vam najbolj vtisnile v spomin?

»Bilo je kar nekaj nenavadnih vlog … Zelo izrazita je bila vloga Štorklje v Ujetnikih svobode leta 1982 avtorja Emila Filipčiča in režiserja Janeza Pipana, za katero sem dobila tudi Severjevo nagrado. Opazna je bila vloga Pie v Zločinu na Kozjem otoku, pa Susn v istoimenski predstavi, prav tako vloga Arkadine v Utvi Čehova, petdesetletna sem celo igrala Ofelijo, ker se je režiser domislil, da bomo imeli umetna telesa. Zanimiva je bila vloga Inse Breydenbach v predstavi Ena in druga Botha Strausa, ki jo je režiral Ivica Buljan. Zelo mi je bil pisan na kožo (depresiven) osliček Sivček v predstavi Medved Pu. Igrala sem mnogo manjših vlog, v katerih prav tako kot v večjih vidim izziv. Štorkljo štejem za svojo najboljšo vlogo. Sledilo ji je sicer še več zanimivih vlog, a ta je bila vendarle prva, zelo izrazita, posebna, potegnila sem jo globoko iz sebe.«

Od kod izvira vaša očaranost z gledališčem?

»Svojo očaranost z gledališčem povezujem s spomini iz zelo rosnih let (do dvanajstega leta sem namreč živela na Jezerskem), v katerih je slika moje mamice, ki je na Jezerskem v neki lepi obleki s košaro marjetk nastopila na odru. Mamica me je, še preden sem šla v šolo, postavila na jezerski oder, kjer sem deklamirala: Zvezdice jasne, velike in krasne …, potem pa se je ustavilo. Mamica pa mi je izza zavese prišepetavala in beseda je spet stekla. V otroštvu sva v Ljubljani obiskali moji dve teti, ki sta tam študirali, in sta me takoj peljali v gledališče na otroško predstavo Jurček. Motiv, ki me je pripeljal v gledališče, bi težko pojasnila, a očitno je bil v meni očitno od otroštva …