Zgodbe muzejskih predmetov: Od kdaj je šola obvezna?

Besedilo: Mag. Marjana Žibert
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 5. september 2011 / 06:00

Leta 1774, ko je v habsburški monarhiji vladala cesarica Marija Terezija, so izdali Splošno šolsko uredbo. Uvedla je obvezen pouk za otroke od šestega do dvanajstega leta. Na podeželju so bile šole pred tem prava redkost, nekaj boljše je bilo v mestih, kjer so delovale župnijske šole.

Danes, na začetku 21. stoletja, ko smo v času gospodarske krize, se le-te poskušamo rešiti tudi z znanjem. Tudi Marija Terezija je v svoji veliki državi hotela izboljšati gospodarstvo. To je lahko uresničevala z večjo izobrazbo državljanov, ki so se največ ukvarjali s kmetijstvom. Izobražen kmet je namreč uspešneje obdeloval zemljo in tako plačeval več davkov. Hoteli so tudi, da se otroci seznanijo z nemškim jezikom, ki so ga uporabljali uradniki in vojska. Država je pri uvajanju obveznega šolstva tako imela praktične vzroke, še pomembneje pa je, da so bile posledice tudi kulturne.

Tako so začeli ustanavljati enorazredne trivialke v manjših krajih na podeželju, kjer so bile župnijske cerkve. Višjo stopnjo so predstavljale glavne šole, ki naj bi jih ustanovili v večjih mestih. V glavnem mestu dežele pa so bile normalke, na katerih so se šolali bodoči učitelji, zdravniki, uradniki …

In katerih predmetov so se morali učiti otroci? Podeželski šolarji so imeli na urniku verouk, branje, pisanje, računanje in predmet iz morale in gospodarstva. Mestnim otrokom so dodali še nemščino, latinščino, naravoslovje, zgodovino, zemljepis, geometrijo in risanje. Razlike so bile tudi v zahtevnosti pouka, ki je bila na mestnih šolah bistveno večja. Vendar splošna šolska obveznost ni bila še natančno določena. Podeželski otroci so lahko izostali zaradi pomoči pri kmečkih delih. Dopuščali so tudi, da so šolarji obiskovali pouk vsaj pozimi.

Vendar je bilo ustanavljanje novih šol počasno, ker je za to primanjkovalo denarja. Tako je bilo tudi v Kranju, kljub veliki želji kranjskih meščanov po ustanovitvi glavne šole, na kateri bi se lahko šolali njihovi otroci kot tudi otroci iz drugih gorenjskih krajev. V Kranju so tako glavno šolo s tremi razredi ustanovili šele leta 1805. Pred tem mestnim oblastem dvajset let ni uspelo zagotoviti šolskih prostorov. Delovala je le trivialka, pouk je bil v razpadlem kapucinskem samostanu (danes hotel Creina), v prvem kranjskem šolskem poslopju, ki je stalo med župnijsko cerkvijo in današnjim Prešernovim gledališčem in je bilo staro skoraj štiristo let, ter po zasebnih hišah. Sicer je leta 1790 v gorenjskih krajih delovalo 24 šol, ki jih označujemo za začetnice osnovnega šolstva na Gorenjskem.