Navdih je življenje

Besedilo: Katja Štruc
Kategorija: Prosti čas / petek, 19. avgust 2011 / 06:00

Nataša Vester Trseglav z umetniškim imenom NaTaša je mlada skladateljica, akademska glasbenica in profesorica glasbe. Avtorica bogatega opusa različnih skladb je na nedavnem koncertu v Zasipu nastopila z gostom Zoranom Predinom in očarala občinstvo.

Ste od malih nog vedeli, da se želite ukvarjati z glasbo? Kdo vas je navdušil zanjo?

»V naši družini je bila glasba vedno prisotna. Oče je pel ter igral klarinet in saksofon, brat trobento in bariton, stari ata harmoniko, mame so pa pele. Tako sem navdušenje prevzela od vsakega po malem. Za inštrument klavir pa me je posebno navdušila prijateljica Nika Pisek, ki je hodila v glasbeno šolo in med odmorom igrala skladbico Indijanski ples, ki sem ga ponovila, in s klavirjem sva postala neločljiva.«

Pišete glasbo za gledališke predstave, orkestre, zbore, glasbene knjige, ustvarjate razne priredbe ... Kakšen je vaš delovni dan – takrat, ko ustvarjate glasbo? Koliko časa dnevno posvečate glasbi?

»Težko bi govorila o času, ki je vpet v ustvarjanje. Ideje se prepletajo v meni tudi, ko se vozim s kolesom ali pa kuham kavo. Velikokrat se zgodi, da neko idejo meljem čez dan v glavi, potem pa se ponoči zbudim, prepletem vse levo in desno in naslednji dan ali pa še tisto noč je treba stvar samo še zapisati. Takole pred koncertom pa se vse bolj vrti okoli vaj, ki so pa tudi dnevno na sporedu ... po več ur.«

Poleg skladanja tudi poučujete in igrate klavir ter pojete. S čim ste se začeli prej ukvarjati – s petjem ali igranjem inštrumenta?

»Vsak človek nosi s seboj svoj inštrument. To je glas in seveda: lahko bi bilo celotno telo. Že kot majhna punčka sem hodila v gozd in pela tam ure in ure. Ampak nikoli že znanih melodij, razen če so mi služile kot tema. Na primer: greš v gozd, najdeš veliko gobo in potem ji posvetiš pesem o gobi, ki lahko traja dolgo, dolgo ..., in potem … pikapolonico, nebo, mamin nasvet … Kot deklica sem to res počela in se nekako tudi katalizirala s tem. Danes to počnem bolj profesionalno, ampak še vedno z istim otroškim užitkom. Klavir pa je v moje življenje prišel razmeroma pozno.«

Na letošnjih zasipskih dnevih ste imeli zelo obiskan koncert, kjer ste nastopili z Zoranom Predinom. To pa ni bil vajin prvi skupni nastop. Kako sta začela sodelovati?

»Zoran je z Barbaro lani začel organizirati Večere sorodnih duš v Dvornem baru, kjer je znane Slovence predstavljal na svojstven način. Na teh večerih je imel tudi glasbenega gosta, in tam sem se ljubljanski publiki s klavirjem predstavila tudi sama. Tako se je nekako spletlo to sodelovanje, za katerega sem neizmerno hvaležna, in seveda mi je bilo v čast gostiti takšnega umetnika, kot je Zoran Predin.«

Od kod črpate navdih za skladanje glasbe? Si najprej preberete predstavo, ki potrebuje glasbo in se vanjo vživite?

»Navdih je lahko že jutranji objem ob kavi. Otroški smeh, ki prihrumi izza ovinka, presenečenja, ki jih življenje samo nosi naokrog, in seveda tudi izguba, smrt, občutki minljivosti. Življenje samo je navdih in mislim, da je to razvidno v veliko mojih tekstih. Zato težko razumem, da teh nekaj let, kar nam je danih, ne preživljamo bolj ljubeče do samih sebe in posledično do drugih. Včasih to težko sprejmem. Ponavadi res že samo besedilo – če je dobro – ponudi glasbene ideje, iz katerih izhajam in jih združim z režiserjevim pogledom nanj.«

Je lažje napisati veselo ali žalostno melodijo: večina gledaliških igralcev meni, da je teže igrati komično vlogo od tragične …, kako je pri skladateljih?

»Ne morem se opredeliti na veselo ali žalostno. Tudi glasbe na ta način ne dojemam. Glasba pusti pečat ali pa ne. Po koncertu v Zasipu mi je prišla neka gospa čestitat in se mi zahvalit. Dejala je, da je trikrat jokala. Tako je bila ganjena nad glasbo, interpretacijo in besedili.«

Ste že kdaj prijeli tudi za dirigentsko palico?

»Na akademiji (smeh). Na koncertu komponistov. Napisala sem skladbo A'propos za trobilni kvintet, ki je bila izvedena na koncertu na Akademiji in ritmično zelo zahtevna, zato sem takrat kar dirigentsko zamahnila z roko. Paličice niso imeli.«

Po Leibnitzu je glasba na primer zveneča matematika, po Cageu pa vse zveneče. Kakšna je vaša definicija?

»Moja definicija glasbe danes je občutek. Če je glasba sposobna pripeljati človeka do občutka, znanega ali pa neznanega, potem ima nekaj, kar je živo in bo ostalo živo. To so lahko občutki strahu, jeze, ljubezni, nenavadni občutki, ki si jih ni treba znati obrazložiti, in še in še. Če pa me pušča prazno, brez zanimanja ali kakršnekoli živosti, potem žal ne ostane živa.«

Nagrada, ki ste jo prejeli za svoje delo in vam največ pomeni?

»Me še čaka.«

Kakšni so vaši načrti v jesenskem in zimskem času?

»Končno bo izdan prvi singel s skladbo Greva. Po tihem si želim posneti ploščo s šansoni ali glasbene poezije, napisati glasbo za še kakšno predstavo, in čim več koncertov, da gre glasba med ljudi. Svoje najbolj skrite želje pa ne povem.«