Sosedje pazimo drug na drugega

Zgodba bi se lahko končala tragično, po zaslugi Škofjeločana Tilna Demšarja pa je starejša soseda, ki je po padcu za dva dni nemočna obležala v svojem stanovanju, preživela in že okreva.

Škofja Loka - Pobudo, naj pričevanje o lepih medsosedskih odnosih objavimo v časopisu, je na nas naslovila občanka, ki zgodbo pozna in se ji zdi lepo, da ljudje niso brezbrižni do drugih in si še vedno pomagajo med seboj.

V hiši na Kopališki ulici sama živi Ema Mihelič, stara okoli osemdeset let. Ker je nekaj dni ni bilo na spregled, v nabiralniku pa se je nabirala pošta, so sosedje postali pozorni. 31-letni Tilen Demšar je zgodbo takole obnovil: »Ne vem, kaj me je prešinilo, da pri sosedi ne more biti vse v redu, saj se ji je nakopičila pošta, nihče je že več dni ni videl, ni se oglašala na telefon … Ko sem pozvonil pri hišnih vratih, ni nihče odprl, v notranjosti hiše pa sem zaznal, da nekdo kliče na pomoč. Prislonil sem lestev, da bi videl, kaj bi lahko bilo narobe. Z gospo sva se nato že slišala in dala mi je navodila, kje naj pridem v hišo, da ji bom lahko pomagal.«

Ko je prišel v hišo, je sosedo našel v kuhinji na tleh, le meter stran od telefona, ki ga ni mogla doseči. Povedala je, da ji je bilo slabo in ko je šla na stranišče, je padla in se ranila, tako da ni mogla več vstati. Dva dni je ležala na tleh brez hrane in vode, bila je že precej oslabljena. Tilen je poklical reševalce, da so jo odpeljali v klinični center, kjer so jo operirali. Pravi, da so jo od tam že odpustili in je že na rehabilitaciji v centru na Primorskem. »Gospe se vidi, da je vajena skromnega življenja, sicer ne bi zdržala brez hrane in vode. Na srečo v tistih dneh tudi ni bilo zelo vroče,« je dejal Tilen o gospe, ki živi sama in nima svojcev.

Bralka, ki nas je opozorila na njegovo humano dejanje, meni, da je Tilen gospe Emi rešil življenje. Koliko starejših in osamljenih ljudi, za katere ni nikomur mar, v takšnih primerih žalostno konča! Tilen pa v svojem dejanju, ki kaže na veliko srčno kulturo (ali kot danes rečemo, čustveno inteligenco), ne vidi ničesar posebnega. »V naši ulici se ljudje poznamo med seboj in pazimo drug na drugega.« Prepričan je, da bodo na gospo Emo popazili in ji družno pomagali tudi potem, ko se vrne z rehabilitacije.