Na poti od vrat do vrat

Vladimir Silič z Bleda je v desetih letih fotografiral več kot tisoč starih slovenskih vrat. Ta po krivici zapostavljen del slovenske kulturne dediščine je zdaj dokumentiran in zbran v monografiji z naslovom Rezljana vrata na Slovenskem.

Več kot desetletje dolgo je Vladimir Silič z Bleda skupaj s soprogo popotoval po vsej Sloveniji, si ogledoval, s kakšnimi vrati so si naši predniki postavljali ločnico med domom in zunanjim svetom. Ugotovil je, da so najlepša tista lesena in rezljana, ki so jih, predvsem na Gorenjskem in v Ljubljani z okolico, izdelovali v devetnajstem stoletju. V nasprotju s portali sama vrata slabo poznamo, je ugotovil, zato se je odločil, da po desetletju popotovanj in fotografiranj izda monografijo z naslovom Rezljana vrata na Slovenskem, s katero bo tudi širši javnosti predstavil ta spregledani del naše kulturne dediščine.

»Ideja za fotografiranje starih vrat se mi je porodila, ko sem bil zaposlen v tovarni LIP Bled. Sam sem sicer strojnik, a sem na kolegijih vedno poslušal lesarje, kako so modrovali o novih tipih vrat in razvojnih dilemah. Menil sem, da bi morali tudi v sodobna vrata vnesti nekaj, kar bi naša vrata povezovalo s preteklostjo,« pripoveduje o prvih vzgibih, ki so ga vodili k iskanju lepote v vhodnih vratih. Njegova ideja takrat sicer ni zaživela, a si je čas za raziskovanje, kakšna vrata so v preteklosti v svoje domove vgrajevali na Slovenskem, vzel po upokojitvi. »Odkar pomnim, me privlačijo dejavnosti, ki mi omogočajo spoznavanje preteklosti. Na začetku popotovanja po vsej Sloveniji z namenom, odkriti čim več zanimivih vrat in motivov na njihovih tablah, si seveda nisem niti predstavljal, kaj vse bom našel!«

Obiskala sta tisoč šeststo slovenskih krajev

Najprej, pravi, se je zbiranja lotil manj načrtno. »Vsako pot sem izkoristil tudi za ogled vasi in iskanja zanimivih vrat, vrednih posnetka. Vendar je zbiranje zahtevalo vedno bolj profesionalen pristop. Ni bilo dovolj le napraviti dober posnetek, temveč je bilo treba posneto tudi ustrezno dokumentirati. V svoj hobi sem vključil soprogo in jo navdušil za sodelovanje. Odtlej sva potovala skupaj iz kraja v kraj in za vsak posnetek napravila zapis imena kraja, hišne številke, letnice na portalu in drugih zanimivosti. Po vrnitvi in izdelavi fotografij sva vse te podatke skupaj vnesla v albume, v Krajevnem leksikonu Slovenije in na zemljevidu Slovenije pa sva označevala, katere kraje sva že obiskala. V arhivu ostaja zapisano, da sva v deset let trajajočem popotovanju obiskala več kot tisoč šeststo krajev v Sloveniji. Raziskovanja še nisva končala.«

Z vrati najbolj bogata je Gorenjska, sta ugotovila, pa okolica Ljubljane in Dolenjska, na Štajerskem se jih ni ohranilo veliko. Na Kozjanskem in v Prlekiji je spet bogato, potem pa jih je proti vzhodu vedno manj. Tudi Primorska je bolj revna z vhodnimi vrati, verjetno zato, ker se tam z dvorišča vstopa naravnost v kuhinjo, nimajo vež in hodnikov. Da bi v osrednji prostor prišlo čim več svetlobe, so bila tam vhodna vrata ponavadi zastekljena.

Najlepša so vrata Šubičeve domačije

Največji vtis so nanj naredila vrata na rojstni hiši slikarja Janeza in Jurija Šubic v Poljanah nad Škofjo Loko. V okolici domačega kraja pa je veliko zanimivih vhodnih vrat našel na Bohinjski Beli. »Na kmetiji pri Šnetu so mi povedali, da je iz njihove hiše izviral obrtnik - umetnik, ki je rezbaril po okolici in katerega stil je na Beli prepoznaven na več vratih, opazimo pa ga lahko tudi na Bledu na Partizanski cesti in v Gorjah. Slog iz okolice Bleda se potem vleče vse do Naklega, kjer spet najdemo podobne motive pri nas.«

Številne zanimive motive je našel tudi v okolici Kranja, na predelu Šenčurja in Cerkelj, največjo koncentracijo zanimivih lesenih rezljanih vrat pa imajo po Siličevih izkušnjah prav gotovo v Tuhinjski dolini. »Tam je morala obstajati neka posebna šola rezbarjev, ki so v nasprotju s prakso, da se letnica gradnje hiš vkleše v portal, za to uporabljali spodnje table vhodnih vrat. Takšne prakse nisem opazil nikjer drugje.«

Od hiš do cerkva in pokopališč

Če so na začetku potovanja zakoncema Silič pomenila izključno iskanje lepih starih vrat, to že nekaj časa ni več edini motiv, čeprav mu še vedno dajeta prednost. Na potovanjih si tako ogledujeta vse, kar se jima ponudi, in tako je vzporedno z zbirko fotografij vrat na kmečkih hišah nastajala tudi zbirka fotografij cerkvenih vrat. Ob cerkvi so njuno pozornost pritegnila še pokopališča, ki so ob pregledu spomenikov marsikaj povedala o preteklih in sedanjih časih.

V več kot desetletje trajajočem potovanju po Sloveniji in potepanju od vasi do vasi, od mesta do mesta, sta zbrala obsežno zbirko več kot tisoč dvesto fotografij starih, a lepih vrat slovenskih domov in cerkva, okenskih mrež, polken, ključavnic, tolkal na vratih, zanimivih starih hiš in številnih kozolcev iz vseh predelov Slovenije.

Ves zbrani arhiv sta dala v preslikavo Etnografskemu muzeju Slovenije. Na osnovi materiala, ki ga je zbral Silič, pa so v muzeju prišli na idejo, da bi pripravili razstavo o vratih nekoč in danes ter vsem, kar je povezano z njimi – od ključavnic, tolkal do portalov. Razstava, za katero bodo uporabili tudi Siličeve fotografije, bo na ogled že prihodnje leto.