Maturant z dvojnim praznovanjem

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: Prosti čas / ponedeljek, 1. avgust 2011 / 06:00

Ko so v Britofu, v gostilni Zala praznovali maturantje Gimnazije Kranj iz šolskega leta 1960/61 petdesetletnico mature, smo med njimi srečali Viktorja Bizjaka, ki pa ni praznoval samo petdeset-, temveč kar devetindevetdesetletnico mature.

Viktor Bizjak iz Šenčurja je letos praznoval sedemdeset let le teden dni, preden se je srečal s svojimi nekdanjimi sošolci iz kranjske Gimnazije. Smeje je povedal, da je edini, ki letos praznuje 99 let mature. V Kranju je namreč praznoval petdeseto obletnico, v Škofji Loki pa devetinštirideseto. Najprej je v Kranju obiskoval višjo gimnazijo štiri leta, bil s sošolci do konca, popravnega izpita žal ni opravil uspešno, tako je potem v Škofji Loki ponavljal zadnji letnik in z njimi (ponovno) maturiral.

Po gimnaziji je odšel študirat matematiko in jo kasneje poučeval v osnovnih šolah, kjer je za motiviranje otrok uporabil glasbo. V razred je tako recimo v času, ko so se učili o Pitagorovem izreku prinesel gramofon in ploščo takrat znanega italijanskega popevkarja Adriana Celentana, ki je o tovrstni temi prepeval. Viktor je pesem prevedel in skupaj z učenci so potem peli ter si izrek lažje zapomnili.

Že od srednje šole naprej je bil tudi kulturno aktiven. Predvsem v pevskih zborih. Ko je odšel iz Kranja v Škofjo Loko, je splet okoliščin poskrbel, da je zaradi takratne odsotnosti vodje zbora sam prevzel vajeti v roke in dirigiral na vajah, da bi bil zbor vseeno pripravljen za prihajajočo prvomajsko proslavo. To je prišlo na ušesa ravnatelju, ki je dijaka prosil, ali bi lahko dirigiral tudi na proslavi. Viktor se še precej živo spominja, kako si ji - kot pravi 'nabavil' črni frak z metuljčkom.

S svojo pevsko popotnico je nadaljeval v brigadi Beograd–Niš, kjer je bil glavni in odgovorni za kulturo. Celo v prvi šenčurski 'vladi' je bil odgovoren zanjo.

Danes je Viktor upokojen, ima že vnuke. Še vedno poje pri pevskem zboru Iskra v Kranju, igra pa tudi na harmoniko, ko se odpravijo nastopat, tako za konec vedno prihranijo venček domačih in ob zvokih harmonike ponavadi pojejo prav vsi – nastopajoči in poslušalci.