Mi mirno plavala bi moja barka ...

Bilo je v petek, 3. junija letos, ko sva si z možem vzela čas, da najino prijateljico Evo, Slovenko iz Ženeve, peljeva na izlet po prelepi Gorenjski. Najprej smo si ogledali dolino Radovne, nato Bled in mogočni grad nad jezerom, nato pa smo se podali še na ogled Prešernove rojstne hiše. Avto smo pustili na lepo označenem parkirišču in se peš podali proti pesnikovi hiši, kjer pa nas je že od daleč »motila« hrupna glasba, ki je prihajala z dvorišča, tik za rojstno hišo. Prijazen oskrbnik hiše se nam je za ta neljubi hrup opravičil z besedami, da gre pač za nestrpnega soseda, ki to počne dan za dnem, in nas opozoril, da bo žal tudi ogled nekoliko moten, ker pravkar pričakuje najavljeno skupino osnovnošolcev, ki so bili na šolskem izletu. Z zanimanjem smo si nato na hitro ogledali vse prostore v hiši in poslušali kratko razlago, ter se umaknili, ko so v hišo začeli vstopati posamezni šolarji. Da pa bi se vendarle še nekaj časa zadržali v prelepi vasici, smo si, sledeč kažipotu, hoteli ogledati tudi slavno cerkvico Sv. Marka. Tja smo se napotili po shojeni poti, ki je vodila prek sosednjega dvorišča, ko so se nenadoma odprla stranska vrata in pred nami se je pojavil besen moški s psom in nas nesramno ozmerjal kot največje nepridiprave na tem svetu. Bili smo vse, od prekletih Slovencev do pofu… Slovencev, do lopovov (od šoka si vsega niti nisem mogla zapomniti). Tudi mirno vprašanje, kaj neki smo zagrešili – saj nas je na to pot usmeril kažipot, ni dobilo prijaznega odgovora, doletel nas je le nov val žaljivk. Moški nam je celo sledil do kažipota in besno s pestjo tolkel po tabli, zagrabil nekaj kamnov in jih metal proti trem tam visečim zastavam … Na srečo pa je prizanesel doprsnemu Prešernovemu kipu, ki bi ga to kamenje zagotovo poškodovalo. Oddahnili smo si šele na parkirišču, kjer sta bila poleg našega avtomobila parkirana še dva avtobusa in šoferja sta nam le žalostno potrdila, da to ni bil prvi primer besnega izpada »Prešernovega soseda«.

Žalostni in prizadeti smo se odpeljali proti Begunjam, na kosilo v Avsenikovo gostilno Pri Jožovcu. Naš pogovor pa se je nenehno vračal k neljubemu dogodku. Zastavili smo si vprašanje, ali so morda tudi otroci doživeli podoben izgred? Nič ne pomaga, če otroke vzgajamo v ljubezni do domovine, do njenih državnih simbolov, do njene kulture in umetnikov – vse to ti lahko z eno samo potezo uniči nekdo, ki je pač tisti dan vstal z nepravo nogo in mu je kultura »španska vas«! Naju kot gostitelja pa je bolelo predvsem dejstvo, da tega ravnanja nisva mogla niti razložiti niti opravičiti pred nekom, ki daleč od doma, vsako leto praznuje »slovenski kulturni praznik«, pa »dan državnosti« … In prav ob 20-letnici osamosvojitve Slovenije, ko je vse še posebej slovesno, se je zgodil ta neljubi incident.

Vsem pristojnim pa zastavljam samo še eno vprašanje: »Se bo naslednjič, ko bom Prešernovo rojstno hišo in bližnjo cerkvico sv. Marka želela pokazati šestletni vnukinji, ki bo jeseni začela hoditi v šolo, ta incident ponovil ali ga bodo morda s kakšnim »dejanjem« preprečili?«

Dr. Rozina Švent