Opravljal sem le svojo dolžnost

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: GG Plus / sobota, 25. junij 2011 / 06:00

V času osamosvojitvenih dogodkov je bil Ivan Hočevar načelnik Uprave za notranje zadeve Kranj, danes vodi jeseniško komunalno podjetje Jeko-In.

»Kot načelnik sem bil hitro seznanjen z dogajanji, tudi z delovanjem manevrske strukture narodne zaščite, ki jo je za Gorenjsko vodil Milan Klemenčič. Uprava za notranje zadeve je že sicer prek milice, kriminalistične službe in drugih virov zbirala informacije, relevantne za takratne dogodke. Zaradi informacij, ki smo jih dobivali s sekretariata za notranje zadeve, smo pristopili k disperziji orožja, skladiščenega v objektih. Če bi namreč prišlo do kakih bojnih delovanj JLA, bi bili lahko naši objekti prvi na udaru,« se spominja takratni prvi policist Gorenjske. Pozneje so se aktivno vključili v sprejemanje orožja, ki ga je teritorialna obramba izvzemala iz skladišč JLA, in ga varno prepeljali na skrivne lokacije, del pa zaščitili in zavarovali v objektih UNZ. Kot mejna uprava (Avstrija, Italija, letališče) je sodelovala tudi pri transportu vojaških sredstev, nabavljenih v tujini. Organizirali so varovanje, zbirali informacije in skrbeli, da ne bi prihajalo do odtekanja podatkov, o dogodkih do razglasitve samostojnosti govori Ivan Hočevar. V osamosvojitveni vojni je bil imenovan za koordinatorja koordinacijske skupine za Gorenjsko (imenovala ga je republiška koordinacijska skupina), skupaj s Petrom Zupanom (TO) in Zlatkom Erzinom (načelnikom upravnega organa za Gorenjsko) so s sodelavci koordinirali aktivnosti na območju Gorenjske.

»Milica je bila v tem času namenjena predvsem zaščiti in varovanju oseb in premoženja, smo se pa usposabljali tudi za druge naloge (najbolj usposobljena in pripravljena je bila posebna enota milice). Na mejnih prehodih je bila vloga milice ključna. Dolžni smo bili izvajati mejno kontrolo, ko je JLA blokirala in zaprla mejne prehode. Pozicija JLA je bila po orožju, bojni pripravljenosti in številu ljudi močnejša, zato je bilo treba paziti, da ne bi prišlo do spopadov. Do edinega je prišlo na Jezerskem vrhu, kjer je JLA uporabila protiletalske topove in začela streljati na prehod. Ocenili smo, da bi bil oborožen odpor proti tej enoti brez uspeha, zato je prišlo do premirja in tako smo obvarovali človeška življenja. Ves čas so potekala tudi pogajanja z JLA, zlasti v izogib temu, da bi prišlo do nekoordiniranih akcij na nižjih ravneh,« razlaga Hočevar. »V vojnem času bi poudaril vlogo ljudi, zaposlenih v UNZ, ter Gorenjcev in Gorenjk, ki so aktivno pomagali pri pridobivanju podatkov in drugih aktivnosti. Milica je takrat dobila veliko kredibilnost med občani. Tudi njena takratna organiziranost prek vodij varnostnih okolišev je omogočala, da smo imeli teren res pokrit in so nam ljudje ogromno pomagali. Brez te pomoči bi bile naše naloge veliko težje ali pa jih sploh ne bi mogli izvesti v tolikšnem obsegu.«

Ivan Hočevar o takratnih dogodkih ne govori čustveno, pač pa ocenjuje, da je kot profesionalni policist pač opravljal svojo dolžnost. Drži pa, da so bile odločitve težke, včasih jih je bilo treba sprejeti v trenutku. »Lahko bi bile tudi napačne, a moram z veseljem ugotoviti, da so bile očitno dobre in pravilne, ker na Gorenjskem ni bilo žrtev, ki bi jih povzročili z napačnimi odločitvami.«

Danes ga moti zlasti izkazovanje moči, kdo je bolj zaslužen za pridobitve iz tistega časa. Po njegovem ni bolj ali manj zaslužnih. Škoda se mu zdi tudi, da smo veliko soglasje Slovencev in Slovenk, ki smo ga izkazali ob osamosvojitvi Slovenije, skozi leta zapravili, in da so takratni vizija, ideja in cilji sčasoma zbledeli. »Še kar nekaj časa bo treba, če bomo skušali spet doseči tako soglasje in usklajeno delovanje, kot smo ga takrat,« je prepričan sogovornik.