Jaslice

Besedilo: Miroslav Braco Cvjetičanin
Kategorija: Nasveti / torek, 21. december 2010 / 06:00

Nisem prepričan, ali je božič največji cerkveni praznik, sem pa toliko bolj, da je najlepši. Verjetno, ker je decembra, ki ga imamo za tako lep mesec in ker se je usedel čisto na koncu leta, ko že vsi čakamo, da ga upokojimo za vse večne čase. Enaindvajseti december leta 2010 je danes in nikoli več ga ne bo. Dan, ki se je rodil in umrl ... v enem dnevu.

Kako pisana druščina je naše Glasovo športno društvo, sem že omenjal. Prejšnji teden pa sem se še enkrat prepričal, kako dobra družba se je zbrala v tako kratkem času. Med nami so študentje in študentke, upokojenke in upokojenci, brezposelni, zaposleni, samozaposleni, tisti s titulami in oni brez, navadni in nenavadni … po gorenjsko povedano; vse sorte tiči. To je najlepše, kar se enemu društvu lahko zgodi. Nam se je to zgodilo, čeprav nismo silili v to. Zgodilo se je zato, ker smo začeli spodbujati tek in kolesarstvo, kot dve izredno množični zvrsti športa na Gorenjskem. Za zdaj nam le delno uspeva. Kot so bili tekači zelo dobro povezani pred nekaj leti, zdaj to niso več, zato je naša prva naloga v prihodnjem letu, da se obnovijo časi, ko nas je teklo precej več kot letos. Ta naloga ne bo lahka, a sem prepričan, da nam bo uspelo, saj smo v našo družbo povabili tudi take, ki imajo dovolj volje in časa, da se posvetijo tistim, ki radi tečejo ali se kakorkoli ukvarjajo z gibanjem telesa in pameti. Zato pa so kolesarji ustvarili prav lepo skupino ljubiteljev te športne rekreacije, da bi skoraj bolje ne moglo biti. Nekaj stalnih, pridnih članov drži balanco v roki in zato so se jim pridružili letos še tisti, ki so v preteklosti cincali. No, nekateri so nas tudi zapustili iz razlogov, ki so nam ali pa ne znani. Poglavitni razlog za zapustitev pelotona je v tem, da smo prepočasni za mladce in prehitri ne za starce, ampak za, mi jim rečemo, avanturiste …, tiste, ki bi med eno samo sredino vožnjo radi doživeli, kar mi ne moremo v enem mesecu. Če me razumete … No, saj me ni treba, ker to ni presodnega pomena. In ker so med nami tudi taki, ki nekaj vedo o tem, kar nas zanima, smo imeli lani in pred nekaj dnevi na našem že tradicionalnem predbožičnem srečanju dva zanimiva predavatelja. Lani je bila to dr. Tina Ahačič, ki nam je predavala, kako gibki moramo biti, da nam športanje ne bo muka, letos pa je bil to mag. Janez Zeni, ki nam je predaval o vsem, kar je dobro vedeti o zmernosti v prehrani in gibanju. Ko sem se ozrl naokoli in gledal navzoče v naši časopisni hiši, mi je bilo lepo pri srcu. Imamo vse, kar resno športno društvo rabi: odlične članice in člane, prekrasne prostore, v katerih se lahko zbiramo, in jasno ljubezen do druženja, rekreacije in športa. Kaj si lahko zaželimo več? Lahko si zaželimo več dela in s tem več aktivnosti, kar je dobrodošlo, a če ostane na letošnji ravni, potem bom tudi prihodnje leto lahko kaj lepega napisal. Društvo je jasli že zapustilo. Zdaj je na svojih nogah in bo začelo graditi od dobro postavljenih temeljev naprej.

Vsem članicam in članom Športnega društva Gorenjski glas, kot tudi bralcem ter seveda sodelavcem želim prijeten in vesel božič.