Od prvega ukaza do zadnjega odhoda

"Prva in ključna je bila odločitev, da orožja ne damo. Vse drugo je bilo samo posledica."

»Praktično sem bil udeležen pri vseh dogodkih, od izdaje ukaza za razorožitev naprej do odhoda zadnjega vojaka JLA iz Slovenije. Že od septembra 1991 sem nato v republiškem štabu prvi kot zalednik sodeloval pri manj znanih, a pomembnih aktivnostih pogajanj z JLA o njenem odhodu in prepuščanja oborožitve, opreme in tehnike v Sloveniji,« se časa pred dvajsetimi leti spominja Peter Zupan, nekdanji poveljnik gorenjskih teritorialcev. Kasneje je delal v sektorju za zaledje in nato v sektorju za temeljne razvojne programe v upravi za logistiko na Ministrstvu za obrambo. Na zaključku službene poti je pred upokojitvijo sodeloval v komisijah za poplačilo ruskega dolga.

Zakaj se v dveh desetletjih samostojnosti niste aktivno udeleževali številnih javnih debat o tem, kdo je (naj)bolj zaslužen za slovensko samostojnost?

»Ko sem se 25. junija pred dvajsetimi leti po proslavi vrnil v Kranj, sem se iz službene uniforme preoblekel v bojno in zame se je vojna začela. Če se prav v spomnim, nato 36 dni nisem bil doma. Po koncu vojne smo na novo postavljali sistem teritorialne obrambe in kasneje slovenske vojske, zato se nisem imel niti časa ukvarjati s tem. Za tista obdobja smo dobili svoja priznanja in odlikovanja, za delo kasneje prav tako … Eden od glavnih vzrokov, da nisem prisoten v razpravah, je tudi moje funkcionarsko delo, ki sem ga začel v biatlonu leta 1992 in ga še vedno opravljam. Seveda številne zadeve, o katerih se ogovori, poznam v podrobnosti. Imam svoje videnje in dokumente, ki morda kakšen dogodek in kakšno tolmačenje o vlogi posameznikov v teh procesih kažejo v nekoliko drugi obliki, kot je predstavljeno javnosti. A sem prepričan, da je bila pot v samostojnost za Slovence tako velik dogodek, da ni nobene potrebe, da bi se v to pojasnjevanje vključeval s svojimi pogledi.«

Ste bili v času osamosvojitvene vojne pri odločanju o tem, kaj storiti, kdaj v dvomih?

»Ko pogledam nazaj, ugotavljam, da ni bilo dilem. Prva in ključna je bila odločitev pokrajinskih in občinskih štabov teritorialne obrambe, da orožja kljub ukazom republiškega štaba ne damo. Vse drugo je bilo samo posledica.«

Česa se bolj spomnite, kadar pogledate nazaj: žalosti ob tragičnih dogodkih ali vznesenosti ob spuščanju jugoslovanske zastave pred parlamentom?

»Prav gotovo poročanja predsedniku državnega predsedstva Milanu Kučanu v Poljčah, ko sem mu rekel, da ne vem, kako bom ukazal streljati na pripadnike JLA, in razmišljanje, kako bodo ta ukaz sprejeli podrejeni. Gorenjsko je namreč doživela okupacijo mejnih prehodov in letališča Brnik z enotami JLA, ki so bile stacionirane tukaj, na Bohinjski Beli in v Kranju. To je pomenilo, da smo se morali spopadati z ljudmi, s katerimi smo dolga leta sodelovali, naenkrat pa smo se gledali pek puškine cevi. Po drugi strani pa se rad spomnim zadovoljstva in vznesenosti ob odhodu zadnjega vojaka JLA iz Kopra, ko so se videli rezultati dotedanjih aktivnosti.«

Kakšni so vaši pogledi na Slovenijo zdaj, po dvajsetih letih?

»Eden od ciljev po odhodu zadnjega vojaka iz Slovenije je bil postaviti novo strukturo takratne teritorialne obrambe in vojske: vojske, ki bo sodobna, dobro opremljena, ki bo temeljila na izkušnjah partizanskega bojevanja in na povezanosti z ljudmi. Naša razmišljanja so takrat temeljila na zelo moralnih temeljih in visoko zastavljenih ciljih. Seveda cenim slovensko vojsko takšno, kakršna je zdaj, a zdi se mi, da je vendarle postala premalo povezana z ljudmi, preveč je usmerjena le v izvrševanje mednarodnih nalog, ki jih ima. Pogosto se spomnim mobilizacijske vaje 22. brigade pred leti. 1. bataljon je bil na Poljšici in v Zgornjih Gorjah, brigada in zaledje pa v Zasipu. Brigada je pozabila na hrano za bataljon, ki je s kuharji in opremo čakal na svoji lokaciji. Na koncu so jih nahranile gospodinje iz tistih krajev. Vsi so jedli in vsi so spali. To se danes ne more več zgoditi.«