Kje je razgled?

Besedilo: Jelena Justin
Kategorija: Nasveti / ponedeljek, 20. junij 2011 / 06:00

Reška planina (925 m) - Kot mi je povedal starejši domačin, gozda na Reški planini nihče pretirano ne vzdržuje, zato je vrh, žal, brez posebnega razgleda. Planina je znana po precej zahtevnem plezališču.

Naš današnji vzpon je eden tistih, ki ni pretirano obljuden, za nas na Gorenjskem pa tudi vse prej kot znan. No, vsaj meni ni bil znan. Ko sem nekega popoldneva proučevala zemljevid zahodnega dela Posavskega hribovja, mi je v oči padel znak za razglednik. Vrh je bil Reška planina, pod katero stoji celo planinski dom. Odpravila sem se v popolnoma neznan svet. Pa pojdimo skupaj še enkrat!

Odpeljemo se proti Domžalam in od tam na štajersko avtocesto, ki jo zapustimo na izvozu Šentrupert, vožnjo pa nadaljujemo v smeri Prebolda, kjer v bližini cerkve zavijemo desno. Ves čas se držimo desno. Cesta se rahlo spusti in nas pripelje do križišča, kjer opazimo oznake za Reško planino. Nadaljujemo še naprej mimo razpadajočih stavb do parkirišča ob cesti. Markirana pot zavije levo.

V spodnjem delu gre pot najprej mimo večje mlake, nato pa nekajkrat preči cesto. Sledi prečenje travnika, kjer se nam odpre razgled proti Spodnji Savinjski dolini. Za travnikom stopimo v gozd. Vzpenjamo se po kolovozu, ki nas pripelje do razpotja. Držimo se desno.

Dobro markirana pot se zložno vzpenja in kmalu smo v manjšem zaselku. V križišču spet nadaljujemo desno. Sledi tisto, česar vsaj jaz ne maram: hoja po asfaltirani cesti. Cesta se rahlo spušča, a se kmalu desno odcepi markirana steza, ki se višje spremeni v kolovoz. Pot, ki se rahlo spušča in vzpenja, nas pripelje do Doma pod Reško planino.

Od doma nadaljujemo v kratkem vzponu do cerkvice svete Marije. Mimo cerkve gremo po levi strani, ko opazimo markacije. Sledi zmeren vzpon po širokem kolovozu. V času mojega vzpona je bila pot videti dokaj zapuščena. Po približno desetih minutah se kolovoz konča in pred nami je strmo gozdno pobočje. Kolovoz je v vrhnjem delu potekal ob grapi. In tukaj pozor. Sama sem se tisti dan uštela in zavila prek grape. Markacij ni bilo nikjer, a gorenjska trma me je gnala naprej po neverjetno strmem pobočju. NE zavijemo prek grape, ampak se usmerimo levo in se po slabo nadelani poti, ki je po dežju zelo nevarna za zdrs, vzpenjamo proti vrhu. Pot gre cikcakasto, v kratkih okljukih in še dobro, da so drevesa na dosegu roke, ker je resnično strmo. Ko strmina popusti, smo na gozdnem pomolu in usmerimo se desno. A glej ga zlomka! Kje je razgledna točka? Očitno je drevje preveč zraslo in o razgledniku ni ne duha ne sluha, sicer bi se videlo sledeče: koničasta Golava (836 m) v ospredju; od jugovzhoda do jugozahoda se vleče osrednji greben Posavskega hribovja od Gozdnika (1090 m) prek Mrzlice (1122 m), Partizanskega vrha – Svete planine (1011 m) ter Javorja (1133 m) do Čemšeniške planine (1204 m); severni del Posavskega hribovja Škrabarjev vrh (850 m), Gora Oljka (733 m) in Golte; proti severu se dvigajo Paški Kozjak, Uršlja gora – Plešivec (1699 m) in Pohorje. Ob dobrem razgledu se vidijo tudi Savinjske Alpe z Ojstrico (2350 m).

Sestopimo po poti vzpona. Pri sestopu je zaradi strmine potrebna še večja previdnost. Naj na koncu opozorim, da je pod Reško planino odlično urejeno plezališče, ki omogoča raznovrstno plezanje. Vzpon do Doma pod Reško planino je primeren tudi za gorsko kolesarjenje.

Nadmorska višina: 925 m

Višinska razlika: 646 m

Trajanje: 4 ure

Zahtevnost: 3 zvezdice