Dvakratnemu roparju več let zapora

Na kranjskem okrožnem sodišču so Nermina Lovića zaradi dveh ropov v enem dnevu obsodili na sedem let in pol zapora. Jeznemu Jeseničanu bodo sodbo poslali v zapor.

Kranj – »Sedem let in pol! Najbolje, da mi daste dvajset let. Je.... se vsi skupaj! Sodbo mi kar v zapor poš­ljite,« je minulo sredo na kranjskem okrožnem sodišču vzrojil 39-letni Jeseničan Nermin Lović, ki so mu sodili zaradi storitve dveh ropov 5. junija letos, ko je v razmaku samo pol ure oropal pošto v Lescah in jeseniško poslovalnico Gorenjske banke na Plavžu. Roparski izplen je skupno znašal skoraj 9835 evrov, od tega so mu 7600 evrov še isti dan zasegli, ko so ga kriminalisti prijeli na parkirišču na Jesenicah.

Obtoženi, ki je dokazni postopek ves čas mirno spremljal, se je razjezil, ko je slišal, kakšno kazen je zanj v končni besedi predlagala kranjska tožilka Alenka Primožič. Ker je ves iz sebe zahteval, da ga takoj odpeljejo v zapor, so sodbo razglasili v njegovi nenavzočnosti. V njej je predsednica senata, okrožna sodnica Andrijana Ahačič v celoti sledila tožilkinemu predlogu in Loviću prisodila sedem let in pol zapora ter mu podaljšala pripor zaradi visoke stopnje ponovitvene nevarnosti.

»Očitno je, da se obtoženi preživlja z izvrševanjem kaznivih dejanj,« je pojasnila sodnica. Do take ugotovitve ji ni bilo težko priti, saj samo bežen pogled v njegovo »kazensko kartoteko« razkriva, da je bil Lović od leta 1997 stalni gost sodišč. V zadnjih dvanajstih letih, ki jih je večinoma preživel v zaporih, je bil namreč večkrat pravnomočno obsojen zaradi tihotapljenja ljudi čez državno mejo, preprodaje mamil, tatvin, goljufije, zatajitve, ponarejanja listin in denarja, napada na uradno osebo in tudi posilstva.

Pred sklepnimi besedami je sodišče zaslišalo še uslužbenko leške pošte, v katero je ropar vkorakal kar s sladoledom v roki. Na željo oškodovanke so Lovića med njenim pričanjem iz dvorane odstranili. »Ko je pristopil do okenca, je zaprosil za list papirja. Izročila sem mu ga in nadaljevala s svojim delom. Ko je končal s pisanjem, je list obrnil proti meni, da sem prebrala, kaj je pisalo. Rekel mi je, naj se držim napisanega, da ne bi prišlo do nepotrebnih žrtev, in mi pokazal ročaj pištole. V roki je imel sladoled, ni bil videti nervozen. Zdel se mi je čuden, a deloval je normalno,« je razložila sodnici.

Ob koncu dokaznega postopka je obdolženčev zagovornik Dušan Csipö zahteval izločitev izvedenskega mnenja psihiatrinje in kasnejšo dopolnitev, ker da sodna izvedenka ni zadovoljivo razložila, od kod ugotovitev, da dolgotrajno zdravljenje z zelo raznolikimi psihotičnimi substancami in v velikih dozah ni v ničemer vplivalo na vedenje in ravnanje obtoženega. Spomnimo: Lović je v zagovoru pojasnil, da se obravnavanih ropov sploh ne spomni, ker je pred tem zaužil velike količine alkohola in psihoaktivnih tablet. Odvetnik se je zato zavzemal, da bi sodišče postavilo skupino izvedencev, ki bi izdelala novo izvedensko mnenje. »Če izvedeniško mnenje ni ugodno za obrambo, to še ni razlog za izločitev,« je odgovorila tožilka. Sodnica je v nadaljevanju predlog obrambe zavrnila.

V končni besedi je tožilka Primožičeva poudarila, da je bilo obtoženčevo navajanje, da se ničesar ne spomni, le poskus zmanjšanja krivde za oborožena ropa, ki sta bila po njenem storjena zelo premišljeno, ne nazadnje pa je tudi sodna izvedenka možnost okrnjene prištevnosti izključila.

Zagovornik Csipö, ki se bo na sodbo zaradi po njegovem previsoke kazni pritožil, je nasprotno menil, da Lović k ropoma ni pristopil premišljeno. »Ne nazad­nje je šel v Lescah najprej v slaščičarno, kupil sladoled in vprašal, kje je pošta. Tudi obe oškodovani uslužbenki sta povedali, da je bil miren, čuden, po drugi strani normalen, ker je normalno hodil, ni tekel, ni grozil,« je povedal odvetnik ter sodnici predlagal, naj Loviću izreče milejšo kazen in obvezno psihiatrično zdravljenje.

Sodnica Ahačičeva se za obvezno psihiatrično zdrav­ljenje ni odločila. »Če bi obtoženi res imel tak interes, bi najbrž vztrajal že pri enem od preteklih zdravljenj. Tudi z zadnjega zdravljenja v Begunjah je odšel že po dveh dneh. Vsak, ki si to res želi, bi moral interes za zdravljenje tudi pokazati,« je razložila svojo odločitev.