Ves čas je treba migati

Besedilo: Ana Hartman
Kategorija: Prosti čas / petek, 20. maj 2011 / 06:00

Tako pravi Kranjčanka Ljubinka Šimunac, ki je pred kratkim praznovala 95. rojstni dan in še vedno vsak četrtek obiskuje telovadbo.

Ljubinka Šimunac iz Kranja je 25. aprila dopolnila 95 let. Po praznovanjih s svojci in prijatelji so jo minuli teden ob visokem jubileju z orhidejo in bonboniero presenetile še dame, s katerimi se vsak četrtek srečuje na telovadbi za vzdrževanje telesne kondicije, ki jo v Osnovni šoli Franceta Prešerna organizira kranjsko društvo bolnikov z osteoporozo. »Vlivate nam voljo do gibanja. Želimo si še veliko skupnih uric pri telovadbi. Upamo, da bomo skupaj tudi ob vaši stoletnici,« so čili 95-letnici čestitale kolegice s telovadbe in v smehu dodale, da bodo ob njeni stoletnici šle v disko. »Gospa Ljubinka je neverjetna. Telovadbo obiskuje že sedmo leto in je v boljši kondiciji kot na začetku. Polna je energije in dela enake vaje kot ostale, precej mlajše udeleženke,« pravi vaditeljica, fizioterapevtka Silva Štiherl.

Ljubinko je k telovadbi spodbudila ugotovitev zdravnice, da ima osteoporozo. »Telovadba mi zelo koristi, zdaj imam blažjo obliko osteopenijo,« pojasnjuje 95-letnica, ki je še vedno zelo aktivna: veliko se sprehaja, obdeluje vrt, za gospodinjstvo skrbi sama … »Večjih zdravstvenih težav nimam. Mož, zdaj je že deset let pokojni, je vedno govoril, da bom dočakala sto let,« v smehu pove Ljubinka in nadaljuje: »Ves čas je treba migati, da človek ne zastane. Če nisem v gibanju, me hitro začnejo boleti sklepi in kolki.« Rada bere, z društvom bolnikov z osteoporozo hodi na pohode, izlete, v toplice …

Ljubinka se je rodila leta 1916 blizu Kruševca v Srbiji. Oče je še pred njenim rojstvom padel na solunski fronti, kot dveletna deklica pa je izgubila še žalujočo mamo. »Kljub temu sem imela lepo otroštvo, živela sem pri starih starših in treh stricih, ki so me imeli strašno radi,« se spominja. Leta 1936 se je poročila z geodetom iz Kranja. V zakonu sta se jima rodila hči in sin, družina pa se je zaradi očetovega poklica selila po celi Jugoslaviji. »Leta 1953 smo prišli v Kranj k moževim staršem,« pripoveduje Ljubinka, ki je nato vrsto let poučevala na Osnovni šoli Staneta Žagarja, dva mandata pa je vodila kranjsko knjižnico. Danes ima štiri vnuke in šest pravnukov.